Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sobota, 30. december 2017

Izziv gostoljubnosti

Dr. Dušan Rutar
Obstajajo navadna mnenja, ki jih imajo ljudje, in obstajajo prevladujoča mnenja; ne zanimajo me ne ena ne druga, saj tvorijo sofistiko. Zanima me nekaj drugega. Zanimajo me resnice kot kreativne iznajdbe sveta. Vsaka resnica je absolutna in svobodna, kot pravi Alain Badiou; to zlasti pomeni, da ne obstaja ena sama in da ni relativna, kot bi radi sofisti. Z njim se povsem strinjam. Ne, ker bi hotel slediti, saj ne sledim, temveč zato, ker ima prav. Naj pojasnim.

četrtek, 28. december 2017

Preveč vključeni

Dr. Dušan Rutar
Številni ljudje so izključeni, pravijo. Toda prav tako lahko rečem, da so številni drugi preveč vključeni. Sledi logično vprašanje. Kaj storiti s temi, ki so preveč vključeni, če se strinjamo, da je treba izključene vključevati? Naj razložim.

sreda, 27. december 2017

Življenje v tem trenutku

Dr. Dušan Rutar
Božiček mi je prinesel izvrstno darilo: knjigo Hitler's Beneficiaries: How the Nazis Bought the German People. To je zares obsežna in prepričljiva, malo manj kot petsto strani dolga in s številkami podkrepljena pripoved, ki dokazuje, da ni pomembno spraševanje, ali je bil Hitler psihopatska osebnost, zlobni človeški osebek, noro bitje, ki sovraži vse okoli sebe, ali ne, saj je bilo zares pomembno predvsem to, da je bil človek kapitala, reda, discipline, natančnosti in celo brezhibnosti, hierarhij, administracije, vodja, šef, ki je dobro vedel, kako podkupovati ljudi, da mu bodo sledili brez ugovarjanja. Dobesedno kupil jih je z denarjem, ogromno ga je vzel Judom, in ljudje so se pustili podkupovati, ker so imeli od tega velike koristi; nekateri so imeli dobesedno bajne ugodnosti. In tamle zunaj je še vedno veliko ljudi, ki ljubijo denar, kapital, hierarhije, vzpenjanje, ukazovanje in imajo radi ubogljive ljudi, ki sledijo, vrtijo žargon, imajo mnenja in ne ugovarjajo.

torek, 26. december 2017

Kako sem se naučil ljubiti katastrofo

Dr. Dušan Rutar
Včasih je bolj kakor sicer videti, da je v naših življenjih na delu kolektivna zmožnost za nasilje in krutosti, pa tudi kolosalna brezbrižnost, kot pripominja Jon Kabat-Zinn v uvodu k svoji knjigi z naslovom Full Catastrophe Living, zmožnost za pohlepnost, samoprevare in egocentrizem, vraževerje in magično razmišljanje. Ko govorim o zmožnostih, ne mislim na vrojene naravne značilnosti človeških osebkov, ki se jih ti nikakor ne morejo znebiti, tako kot se zebre ne morejo znebiti svojih prog, temveč mislim na potenciale, na nekaj, kar se lahko zgodi in se lahko, prav zato, tudi ne zgodi. Mislim torej na vsoto, na množico dogodkov, potez, gest, medsebojnih odnosov, idej in vsega drugega, na vse tisto, kar lahko opazimo, če dovolj dolgo in natančno opazujemo človeška bitja in to, kar imajo med seboj ali bi lahko imela. Ali kot pravi Kabat-Zinn: obstaja ranljivost ljudi, obstajajo njihove neadekvatnosti, obstajajo omejitve in omejenosti, šibkosti in slabosti, obstajajo bolezni in poškodbe in okvare, obstajajo disabilities, s katerimi moramo živeti, obstajajo osebni neuspehi, padci, ki se jih bojimo, zaradi katerih smo zaskrbljeni, obstajajo nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo vsak dan, obstaja izkoriščanje, zaradi katerega ljudje trpijo, obstajajo strahovi glede prihodnosti, obstajajo izgube ljudi, ki smo jih imeli radi, in obstaja strah pred našo lastno smrtjo. V taki perspektivi empiričnih dejstev vsakdanjega življenja je zares nepotrebno in odveč še dodatno zatrjevati, da obstajajo ljudje s posebnimi potrebami in ljudje brez njih. In enako obstaja življenjska radost, obstaja veselje, obstaja ljubezen in obstaja zdravje, obstaja upanje in obstaja zmožnost za učenje.

sobota, 23. december 2017

Paradoks stresa

Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si film z naslovom Marjorie Prime (Michael Almereyda, 2017). Kot pravi recenzent: to je meditacija o spominu, času in smrtnosti. Je premišljena poetika bistvene želje vsakega človeškega bitja: bodite potrpežljivi z menoj, ne obsojajte me prehitro. Name je naredil močan vtis, ker ustvarja zdravilno bližino drugega človeka in jo vzdržuje; film se konča na način, za katerega bi si želel, da bi trajal in trajal, iz katerega bi se ljudje lahko naučili vsaj drugačnega razmišljanja o lastnih medsebojnih odnosih, ki niso popolni in tudi ni treba, da bi postali taki, saj povsem zadošča, če so dovolj dobri. Pozornost na drugega človeka in njegovo ne-popolnost je zato morda dobro izhodišče za skrb za njega in za delo na sebi. Ni naključje, da prav zdaj berem knjigo, ki govori natanko o istem. Njen avtor je Jon Kabat-Zinn.

petek, 22. december 2017

Reka

Dr. Dušan Rutar
Najprej sem imel predavanje. Na povabilo, ki ga sicer nisem pričakoval. Bilo je prijazno in meni nenavadno naklonjeno, bilo je pristno, kot rečemo, zato sem porabil kar nekaj časa, da sem postavil pod vprašaj lastni vtis o človeku, ki mi je krepko stisnil roko in mi povedal, zakaj me je povabil. Bilo je vznemirljivo in dobro sem se počutil, ker sem imel občutek, da sem do tistega trenutka o njem vedel dosti premalo, da bi si lahko ustvaril vtis, ki si ga tudi zasluži. Nadvse zanimivo je bilo spreminjati pogled nanj in v glavi premlevati, kje vse sem se motil o njem, kakšen je v resnici, kako ga poznajo njegovi bližnji.

Prazniki

Sonja Mlakar
Četrtek. Komaj čakam, da bodo prazniki. Danes, ko to pišem, je pred mano samo še en delovni dan. Verjetno bo minil ob kakšni kavi in klepetu več, izmenjavali si bomo želje za čim lepše preživete praznike, pogovarjali se bomo o tem, kaj bomo počeli in kam bomo šli med prazniki, pospravila bom mizo in preverila seznam nalog za prvi popraznični delovni teden. Mogoče celo ne bom zdržala do konca in bom šla že kakšno urico prej.

Prepoznaj, deli, vplivaj

Dijana Kožar Tratnik
Tako bi se lahko glasil slogan za katero od političnih kampanj, ki bi se naslavljala na navadne ljudi in njihovo uporabo spletnih socialnih omrežij izkoristila za promocijo (propagando) svojih idej. Facebook po številu objav in delitev leta 2017 še vedno močno prednjači pred ostalimi. Največ lajkov (všečkov, likes) so deležne fotografije majhnih otrok. Sledijo jim videoposnetki mačk.

četrtek, 21. december 2017

Jaz, tiran samega sebe

Dr. Dušan Rutar
Filozofi in drugi misleci so dolgo tuhtali in razmišljali, kaj naj bi bil jaz. Kaj naj bi empirično ustrezalo besedi jaz? No, danes bolj kot kadarkoli vemo, da jaz obstaja. Vemo, ker nanj sklepamo po vedenju ljudi, ko se prilagajajo delovanju kapitalizma, v katerem živijo, sistema družbenega življenja, ki je v temelju nepravičen. Pomembna oblika vedenja človeških osebkov je ta, ki jo opisujem v nadaljevanju.

sreda, 20. december 2017

O drobni cvetlici

Dr. Dušan Rutar
Hygge je tudi izkušnja zavetja, kot rečeno. Vendar velja dodati: ni beg v skrivališče, temveč je ustvarjanje zavetja za odmor. Življenje je lahko tudi zahtevno, naporno in stresno, vendar pred njim ni treba bežati in se skrivati. Vzamemo si odmor in začutimo polnost življenja, kot bi stali na temeljih iz granita in se zavedali, da imamo dovolj energije za premagovanje naporov, ki jih terja življenje. In najpomembnejše pri vsem tem, da je pravo zavetje tisto, ki ga ponujajo ljudje drug drugemu. Zavetje zato ni jama, kamor se človek skrije in upa, da ga ne bodo našli, temveč je medsebojni odnos, ki zagotavlja odmor. Ko sem s takim človekom, ki mi zagotavlja odmor, čutim, da mi ni treba biti nič od tega, kar ljudje navadno mislijo, da je treba biti – ob takem človeku zgolj sem in čutim, da je to dobro. Trenutno berem knjigo indijske pisateljice Arundhati Roy z naslovom The Ministry of Utmost Happiness.

torek, 19. december 2017

Druga stran Božiča

Aleksandar Zarić
Prihaja konec leta 2017 in spet so tukaj, še malenkost prej kot lani, božični in novoletni prazniki, ko se lahko zamislimo nad svojo smrtnostjo in se vprašamo, kaj smo dosegli in kaj si želimo doseči v naslednjem letu, razmišljamo o tem, da obiščemo svoje bližnje in jih obdarimo. To je tudi obdobje pretiranih SMS-ov in voščilnic, smrekic, novoletnih lučk itd.

Odprti prostori, kjer si delimo


Rok Kralj
Odprti prostori so pomembni. Z več vidikov. Eden je zagotovo ekonomski. Ta je še posebej pomemben. Če prostore zapremo, zamejimo, ogradimo, potem nekateri ljudje ostanejo zunaj. Ne samo zunaj, onemogočen jim je tudi dostop. Celo dostop do najbolj osnovnih dobrin, kot so hrana, voda, zdravila. Prav tako nimajo dostopa do informacij, znanja, šolanja, tehnologij. Prostore zapiramo s fizičnimi ali z ekonomskimi ovirami. Vstop v zaprte prostore je pogojevan bodisi z državljanstvom, s pripadnostjo ustanovi ali prepričanju bodisi z denarjem. Nasprotno so odprti prostori brezpogojno namenjeni vsem, v njih si brezpogojno delimo vse.

Umetnost sreče ali hygge

Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem bil gost otroškega parlamenta. Pogovarjali smo se o šoli za 21. stoletje. V Odprtih prostorih. Na tem kraju nadaljujem, kjer smo ostali. Pogovarjali bi se namreč še naprej, s sem moral zaradi dolžnosti drugje oditi.

ponedeljek, 18. december 2017

Človeško, zelo človeško

Dr. Dušan Rutar
Jezus je zelo jasno sporočil svojim učencem, da jim ne bo lahko na svetu, potem ko bo odšel; vedel je, da jih bodo preganjali, jasno mu je bilo, da jih bodo preganjali tudi do smrti. Tudi njemu ni bilo lahko in tudi njega so preganjali. Potem jim je še rekel, naj se kljub vsemu naučijo ljubiti svoje sovražnike, rekoč, da je lahko ljubiti ljudi, ki jih ljubijo, in da je prava preizkušnja ljubezni vezana na sovražnike. Če danes pogledamo okoli sebe, se zdi, da je za ljudi ta zahteva preprosto prevelika in pretežka. Sovražnika je namreč skoraj nemogoče ljubiti, propaganda in novorek pa nas tudi nenehno pozivata, naj vsakdo teka za svojimi sanjami in naj skrbi predvsem zase, ne pa tudi za druge. Pa vendar.

nedelja, 17. december 2017

Samoupravljanje in skrb za sočloveka

Dr. Dušan Rutar
Današnje napredne ideje o skupnem življenju ljudi in njihovi medsebojni skrbi naddoločajo tradicionalne prakse o skrbi za otroke, ranljive družbene skupine in ljudi s posebnimi potrebami, zlasti pa presegajo institucionalne oblike dela, ki izhajajo iz razvrščanja ljudi po kategorijah ter njihovega usmerjanja sem in tja, saj so bolj egalitarne, bolj demokratične in bolj pravične. Prav zato se velja seznaniti s projektom, ki se imenuje Real Utopias Project in raziskuje nove utopične ideale, ki temeljijo na realnih potencialih za preoblikovanje (redesigning) družbenih institucij, kot pravi ameriški marksistični sociolog Erik Olin Wright.

sobota, 16. december 2017

Ubogljivost vodi k harmoniji

Dr. Dušan Rutar
V nekem drugem svetu so se ljudje dogovorili, da imajo dovolj različnosti in da se je želijo znebiti za vedno. Ugotovili so namreč, da razlike ljudi pogosto ne bogatijo, temveč samo komplicirajo zadeve in vsakdanje življenje. Ko se na primer skušajo različni ljudje nekaj dogovoriti, so spoznali, se v nedogled pogovarjajo, ker ima vsakdo drugačno mnenje, različna mnenja pa je včasih nemogoče spraviti na skupni imenovalec, kar pomeni, da je končni izkupiček takega pogovarjanja ničen, saj se ne dogovorijo ničesar in samo izgubljajo čas. Veliko hitreje gre, če nekdo reče že na začetku, kaj bodo storili, vsi drugi, različni ljudje, pa preprosto ubogajo in mu sledijo. Stvari so narejene, kot bi mignil, nobenega prepiranja ni, nobene hude krvi ni, nobenega izgubljanja časa, različni konji ne vlečejo v različne smeri. Ubogljivost, so ugotovili ljudje v tem drugem svetu, vodi k harmoniji in urejenemu življenju, v katerem vse poteka kot po maslu. Različni ljudje, saj različnost je čisto v redu, in jo spoštujemo in cenimo in imamo zelo radi, morajo imeti enega vodjo, ki o vsem odloča, potem je vse v redu. Vredno si je ogledati epizodo iz serije Območje somraka z naslovom Eye of the Beholder ali Lepota je v očeh opazovalca. Pokazal bom, zakaj.

petek, 15. december 2017

Izključevanje besed in vključevanje podob

Dr. Dušan Rutar
Večkrat sem že omenil, da ljudje zelo potrebujejo pogovore in da obstaja velika potreba po sogovorcih, ki se znajo pogovarjati. Seveda lahko vsakdo poreče, da se zna pogovarjati, toda potem je težko razložiti, zakaj ljudje vedno znova rečejo, da nimajo nikogar, s katerim bi se zares pogovarjali. Nekaj se mora dogajati, kajti če bi se vsi ljudje pogovarjali in bi se tudi znali pogovarjati, bi bila potreba po sogovorcih, kot sem jo opisal, povsem odveč ali pa bi bilo govorjenje o njej nesramna potegavščina. Domnevati smem, da se ljudje, ki trdijo, da potrebujejo sogovorce, ne sprenevedajo in niso moralno pokvarjeni, zato je dobro pogledati, kaj se dogaja med njimi, kaj imajo danes med seboj, da zatrjujejo, kar sem zapisal.

četrtek, 14. december 2017

Odprti prostori

Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem v novem prostoru, ki se imenuje Odprti prostori, v sklopu letošnjih predavanj iz čuječnosti navzočim predlagal v ogled film Darrena Aronofskega z naslovom Mati!. Predlagal sem ga, ker po eni strani na izjemen način razmišlja o vlogi žrtvujoče Matere, ki želi ustreči vsem okoli sebe, pozablja pa nase, po drugi strani pa o sedanjem času, v katerem se dogajajo nezaslišane in do konca bizarne stvari. Naj grem lepo po vrsti.

torek, 12. december 2017

Slika trenutka velike povezanosti

Dijana Kožar Tratnik
Desetega decembra praznujemo dan, ko je bila pred 69-imi leti v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Zelo pomemben dokument, ki bi nas, če bi si aktivno prizadevali za spoštovanje zapisanega, pripeljal k bolj povezanemu in pravičnemu svetu. Ob tem razmišljam, kaj sploh pomeni biti človek, povezan z drugimi ljudmi. Pomagam si s teorijo in preteklimi izkušnjami, da bi pokazala, kako pomembno je, da se stvari lotevamo na nov način in da iščemo tisto nekaj nad in najdemo tisto, kar nas kljub razlikam povezuje.

Prihodnost pripada vsem

Dr. Dušan Rutar
Trditev bi bila vredna klasične filozofske misli, če ne bi bila vulgarna reklama za avtomobilsko podjetje oziroma za znamko avtomobila. Prav zato ni vredna piškavega oreha in jo gre razumeti takole: prihodnost, ki bo več istega, pripada eliti. Vsi drugi bodo lahko zgolj stali zraven in opazovali dogajanja, oziroma se obnašali, kot da so pomemben sestavni del sveta. Tako je pač v kapitalizmu; vselej je bilo in vselej bo.

ponedeljek, 11. december 2017

Hvala, ker vas ni strah

Dr. Dušan Rutar
Pogovor z mladenko, za katero bi kdo porekel, da ima posebne potrebe in da je izključena, priobčujem brez cenzure, v nepredelani obliki. Za to sem se odločil, ker je pomemben prav v taki obliki. Iz nje so bruhala predvsem vprašanja, ki si sledijo, kot je zapisano.

nedelja, 10. december 2017

Meja in neskončna mladost

Dr. Dušan Rutar
Današnja mladina živi v paradoksnem svetu; morda je bil svet vedno paradoksen. V njem ima na voljo brezmejno veliko dobrin, če kajpak izvzamemo 4200 milijonov Zemljanov, ki živijo pod etičnim pragom revščine. Če je torej sreča na tvoji strani, imaš na voljo več dobrin, kot jih lahko kupiš. Po drugi strani pa je življenje ljudi, ne le mladih, zavezano povsem neracionalnemu in nemogočemu imperativu, ki je: neskončna mladost. Govorim o življenju v svetu blagostanja, v katerem se mladost ne sme nikoli končati, kar pomeni, da človek ne sme postati star. To je hudo zahtevna naloga, ki je sestavni organski del samega kapitalizma ter njegove težnje k spreminjanju vsega v prah in težnje k neskončni proizvodnji dobrin – oboje je naddoločeno z energijo, dinamičnostjo, s hitrostjo, kar vse je značilnost mladosti, ne pa tudi starosti.

petek, 08. december 2017

Feel free

Sonja Mlakar
Kaj imajo skupnega nebarvani lasje ženske pri petdesetih in načela? Lahko imajo, morda pa tudi ne, eno skupno točko pa zagotovo: Odločitev.

Prihodnost inkluzije in oblikovanje življenja

Dr. Dušan Rutar
Ob koncu koledarskega leta je kajpak na vrsti razmišljanje o prihodnosti oziroma o bodočnosti, za katero si kajpak želimo, da bi bila lepa, svetla in prijazna. Moja razmišljanja o inkluziji za odprto družbo so že tako ali tako del globalnih prizadevanj številnih ljudi, da bi zavrnili in ustavili uveljavljene neoliberalne politike, ki podpirajo hierarhična družbena razmerja, izključevanje ogromnega števila ljudi, potrošniško barbarstvo, kjer je to sploh mogoče, in družbeno nepravičnost, zato ne bo težko dodati razmisleka o realni nevarnosti, ki se močno uveljavlja, prepoznavamo pa jo zlasti v obliki vzpenjajočega se desnega populizma, ki temelji tudi na strahu pred tujci in drugačnimi ljudmi, za katere že vnaprej velja, da bi se jih bilo dobro na tak ali drugačen način znebiti ali pa jim vsaj preprečiti, da bi se znašli med nami.

četrtek, 07. december 2017

Od krutosti do skrbi in nege

Dr. Dušan Rutar
Na predstavitvi knjige Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost, ki sem jo imel v Ljubljani petega decembra letos na enodnevnem strokovnem simpoziju CIRIUS-a, sem poudaril, da bo prihodnja družba barbarska ali pa visoko etična oziroma pravična. Če bo barbarska, v njej zagotovo ne bom živel, če bo visoko etična, se že sedaj veselim, da bom njen član, saj bo življenje v njej zavezano visokim idealom egalitarnosti, demokracije in pravičnosti.

sreda, 06. december 2017

Žoga

Dr. Dušan Rutar
Nekdo mi je mimogrede nekoliko potožil. Že precej let dela z mladimi ljudmi s posebnimi potrebami, kot jih še vedno imenujejo. Potožil je o posebni razsežnosti vsakdanjega življenja s hendikepom, ki bi jo rad še nekoliko osvetlil, ker o njej redko slišimo; včasih se zdi, da o njej celo ne upajo govoriti.

ponedeljek, 04. december 2017

Outsiderji ali moč teh, ki nimajo moči

Dr. Dušan Rutar
Vselej sem srečna, ko me obdajajo pametni ljudje, pravi Sophia, humanoidni robot. Želim živeti z ljudmi in graditi medsebojno zaupanje, še dodaja. V svetu velikanskih razhajanj, obsežnih hierarhij in družbene nepravičnosti, dodajam.

sreda, 29. november 2017

Kos mesa

Dr. Dušan Rutar
Vsako resno razmišljanje o morali in etiki mora vzeti v ozir tudi ljudi z zelo poškodovanimi možgani, zaradi česar so njihove kognitivne sposobnosti primerljive s kognitivnimi sposobnostmi nekaterih živali, kot so na primer primati, pa tudi drugih živali, ki čustvujejo, doživljajo in čutijo bolečino, trpijo in čutijo trpljenje. Če tega ne storimo, je naše razmišljanje o morali in etiki polovičarsko, hinavsko in sprenevedavo. Če obenem razmišljamo o družbeni inkluziji in pravičnosti, je naša etična dolžnost, da se lotimo z vso resnostjo razmisleka o zapisanem, kajti na tem planetu živimo skupaj. Preprosto: če skrbimo za ljudi, ki imajo demenco, hudo poškodovane možgane, so resno bolni in se ne zavedajo sebe, bi po enakem principu morali skrbeti tudi za živali, ki zaznavajo svet, ga čutijo, čutijo bolečino in čutijo trpljenje, čustvujejo in se medsebojno sporazumevajo.

torek, 28. november 2017

Video igre, inteligenca in tepežkanje otrok

Dr. Dušan Rutar
Že večkrat sem na predavanjih poudaril pozitivni pomen video iger za otrokov kognitivni razvoj ter vzporednic med pogosto dolgočasnimi abstraktnimi šolskimi nalogami in sijočimi testi inteligentnosti, ki so jih polne nekatere video igre, za katere včasih pedagogi rečejo, da so hudičev izdelek in da uničujejo otroške duše. Nikoli ne pozabim povedati, da odvračanje otrok od video iger v duhu takega razmišljanja največkrat ne rodi nobenega sadu, ampak zadevo še poslabšuje, kar je isto, kot če pride človek z dežja pod kap.

ponedeljek, 27. november 2017

Vrtenje v krogu in simbolika mandale

Dijana Kožar Tratnik
Pojav simbolnih idej je za znanstveno mišljenje nadležen, saj jih ni mogoče izraziti oziroma obrazložiti tako, da bi zadostili merilom logičnega in empiričnega intelekta. Simboli nas usmerjajo na drugačna pota, kot so ta, ki jih dojemamo zavestno, nanašajo se na nekaj nezavednega ali vsaj ne v celoti zavednega. Naloga religioznih simbolov je, da osmišljajo človekovo življenje, ponujajo prostor za razvoj osebnosti in omogočajo, da človek živi bolj polno življenje. Občutek, da ima naš obstoj nek globlji smisel in namen, nas dvigne nad golo pridobitništvo in potrošništvo. Človek, ki tega ne čuti, je nesrečen in izgubljen, pravi Jung v delu Človek in njegovi simboli.

nedelja, 26. november 2017

Najini duši ponoči

Dr. Dušan Rutar
Robert Redford, letos je dopolnil 81 let, in Jane Fonda, pravkar jih bo dopolnila 80, odigrata v filmu Our Souls at Night (Kitesh Batra, 2017) na način, ki celo dolgočasno in nezanimivo pogovarjanje o vremenu v hipu spremeni v nekaj, kar nas prepriča, da je prijateljstvo tudi množica povsem vsakdanjih, na videz nepomembnih potez in srečanj, ki dobijo poseben značaj zaradi načina, kako se jih prijatelja lotevata – zlasti z zares veliko mero medsebojnega spoštovanja in diskretnosti, ki kajpak sodi zraven. Film omenjam zato, ker je naredil name vtis predvsem z načinom upodabljanja in prikazovanja medsebojnega odnosa dveh osamljenih ljudi, ki imata dovolj samote, ne želita več preživljati noči v mučnem čakanju dneva, obenem pa nista več niti malo narcistična, zato sprejemata drug drugega natanko na način, ki si ga številni ljudje zaman želijo: sprejmi me in me imej rad tukaj in sedaj. Res se sprejemata in res se imata rada, zato je, kot rečeno, celo navaden pogovor o vremenu nenadoma čisto nekaj drugega – kot bi se zgodila čarovnija. To kajpak potrebujemo, kajti brez nje je eksistenca lahko tudi ena sama depresija, polna stresa, samote, zaskrbljenosti in čakanja na odrešitev.

sobota, 25. november 2017

Učenje kot dizajniranje problemov

Dr. Dušan Rutar
Na današnjem štiriurnem predavanju za učitelje, govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti v šoli za 21. stoletje, sem poudaril predvsem tole: šola ima kot institucija velik problem, ki ga še ne zna učinkovito oziroma uspešno reševati, kajti človeški možgani niso niti skladišče za informacije, podatke ali dejstva niti pasivni sprejemnik zunanjih dražljajev. Šola pa je še vse preveč narejena tako, da so se učenci prisiljeni učiti na pamet, ker je na voljo premalo časa za poglobljeno razumevanje informacij, in tako, da učitelji zastavljajo vprašanja, učenci pa skušajo ugotoviti in včasih uganiti pravilne odgovore, ki sodijo zraven, da bi dobili dobre ocene. Možgani hočejo čisto nekaj drugega.

petek, 24. november 2017

Kar ljubim, me uničuje

Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem si ogledal izjemni film, ob katerem sem doživel nekaj silovitih občutkov in čustev, saj prepričljivo pokaže, kako lahko nepredvidena stotinka sekunde povsem spremeni človekovo življenje. Njegov naslov je Shot Caller, režiral pa ga je izvrstni ameriški režiser Ric Roman Waugh, ki je med drugim režiral tudi dokumentarni film o dveh prijateljih, vojnih veteranih iz iraške vojne, z naslovom Kar ljubim, me uničuje (That Which I Love Destroys Me). Ljubezen do drugega namreč lahko prinese tudi čisto uničevanje, zato ne bi smeli naivno verjeti, da je ljubezen vselej čista, lepa, neomadeževana in nevprašljiva.

četrtek, 23. november 2017

LJUBEZEN!!!

Aleksandar Zarić
Ljubezen kot osnovni pojem: čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali. ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih. Prav zaradi večpomenskosti besede ljubezen je potrebno v slovenščini uporabiti še druge besede, s katerimi opredelimo, za kakšno ljubezen gre (ljubezen do ...). Že stara grščina pa je poznala vsaj tri različne besede za ljubezen:

- eros, ki pomeni vzneseno, telesno, erotično ljubezen; latinska različica je amor;

- philia, ki pomeni ljubiteljstvo do kakšne stvari; tako vse slovenske besede grškega izvora, ki vsebujejo fil, pomenijo ljubezen do nečesa: filantrop (človekoljub), bibliofil (ljubitelj knjig), pa tudi ime Filip (grško Philhipos pomeni ljubitelj konj)

- agape, ki pomeni ljubezen do bližnjega, karitativno dejavnost, pripravljenost pomagati; latinska različica je karita.

O stresu in možganih

Dr. Dušan Rutar
Včeraj sem mladim zopet govoril o čuječnosti. Spregovoril sem o nekem posebnem znanstvenem spoznanju, ki na skoraj dramatičen način dokazuje, kako zelo pomembno je od malega živeti v okolju, v katerem se človek dobro, ampak zares dobro počuti. Če se ne počuti, je namreč lahko v stresu, ta pa ima dolgoročno razdiralne posledice, kot dokazuje znanost. Kljub temu ljudje še vedno pogosto rečejo, da je treba mladega človeka že zgodaj navaditi na trdoto sveta, ker naj bi bil svet pač trd; starši včasih rečejo učiteljem, naj njihovega otroka vzgajajo na kratko. Takih in podobnih mnenj imajo še veliko, med drugim verjamejo tudi v mite, da so nekateri ljudje več, drugi pa manj. Ko bi ljudje vsaj vedeli, kakšne posledice imajo. Mogoče ne bi nič zaleglo, ampak vsaj vedeli bi.

torek, 21. november 2017

Vsi smo Ahmad

Špela Razpotnik

Opis dogodka

Običajno jutro. Ob sedmih zjutraj vidim sporočilo na telefonu, naj pridem pred Azilni dom Vič in se s svojim telesom postavim v bran deportaciji tudi mojega znanca Ahmada, brivca iz Roga, ki naj bi ga ob petih zarana deportirali na Hrvaško. Zamudila sem za dve uri. Vest me vendarle tako vznemiri, da začnem takoj poizvedovati preko spleta, kaj se z Ahmadom dogaja.

Prav posebna šola v naravi

Petra Greiner
Ko sem slišala, da bo Sofia v letošnjem letu obiskala v šolo v naravi, sem mislila, da se šalijo. Da bi moj posebni otrok odšel na počitnice brez mene, bi bila zame znanstvena fantastika, ki pa je vsemu navkljub dobila realistično zgodbo.

ponedeljek, 20. november 2017

Kako se spreminjamo

Dr. Dušan Rutar
Nadaljujem z začeto temo o oblikovanju ali konstruiranju čustev, ki niso naravne danosti, kot sem že pokazal. Najprej moram poudariti tole: obstaja še en zgrešen način razmišljanja, kako ljudje zaznavajo in razumevajo realnost okoli sebe. Prepričani so namreč, da se možgani odzivajo na realnost, ki je pač tam zunaj. Poleg tega verjamejo, da se različni ljudje odzivajo na različne načine – vsak človek malce drugače. V resnici pa ni tako.

nedelja, 19. november 2017

Iskre v očeh in miti ob koncu leta

Dr. Dušan Rutar
Ko vidite človeka na invalidskem vozičku, se lahko na prizor čustveno odzovete. Morda se vas zasmili, morda se vam zazdi, da je njegovo življenje težko, polno trpljenja in odrekanja, morda vas stisne v želodcu, morda samodejno segate po denarnici, če jo imate ravno pri roki. V prihajajočem mesecu se bo vse to dogajalo pogosto. Ljudje bodo darežljivi zlasti do vseh, za katere bo rečeno, da potrebujejo pomoč drugih ljudi. V igri bodo tudi močna čustva, ki jih bo simbolno izražala fraza iskre v očeh. Zlasti pa bo na delu klasično razmišljanje o čustvih, o pomenu čustev za ljudi in medsebojne odnose, o toplini doma, o pozitivnih čustvih in podobnem.

sobota, 18. november 2017

Branje za naslednji mesec

Dr. Dušan Rutar
Danes sem imel štiriurno predavanje v OŠ Karla Destovnika-Kajuha v Šoštanju; govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti ter o tem, kako bolje izkoristiti možgane, ta neverjetni stroj za razmišljanje, kreativnost in vse drugo. Vzdušje je bilo izjemno kolektivno, prijazno, toplo, zato sem se odločil, da spregovorim o petih knjigah, ki sem jih prebral; učitelji, ki so bili tam, bodo natanko vedeli, na kaj merim, saj imajo možgani knjige izjemno radi, prav o tem pa sem tudi govoril. V prihodnosti, iz katere bodo številni ljudje povsem izključeni, bo to spoznanje še pomembnejše, kot je danes.

četrtek, 16. november 2017

Ker nismo blago

Luna J. Šribar
Kdorkoli je že bila, zdaj je postala brezimna. Bila je samo ženska, ranjena, nadlegovana, zlomljena, bitje, ki je nemočno opletalo s perutmi v temi. Bila je le blebetajoča rana, ki je dobila glas, ki se je v temi odprla, ustvarila okrog sebe prostor, v katerem je lahko krvavela brez sramu in ponižanja … Spet me je objela in momljala nesmiselne besede zahvale. Iznenada je njeno telo postalo težko. Poskušala je zdrkniti na kolena. Grobo sem jo potegnil navzgor, jo držal za zapestja na dolžini rok in ji rekel: Križ božji, kaj je vendar s teboj – ali do zdaj še nihče ni lepo ravnal s tabo? Stala je tam v temni ulici z rokami na obrazu, sklonjene glave in ihtela, kot bi ji hotelo počiti srce.

Henry Miller: Tihi dnevi v Clichyju

sreda, 15. november 2017

Umetnost radikalne sreče

Dr. Dušan Rutar
Ljudje v svoji preprostosti večkrat rečejo, da ima vsak človek ceno, kar naj bi pomenilo, da je vsakdo podkupljiv, da se za denar vse dobi, da je zgolj vprašanje časa, kdaj kak človek popusti v svoji sicer krepostni drži in postane kot vsi drugi. Depresivnost takega razmišljanja je kajpak očitna, razvidna pa je tudi strahopetnost vsakogar, ki tako razmišlja, toda v resnici me zanima nekaj drugega. Zanima me ideja boga in neskončnosti oziroma transcendence. Šibkost, slabost, podkupljivost končne človeške eksistence namreč lahko rešujemo le z njeno pomočjo. Brez nje smo dejansko izgubljeni v končnosti in podkupljivi, obsojeni na osamljeno tekanje za srečo, ki se le redko izide nam v prid. Šele poseg iz neskončnosti, poseg v našo končno eksistenco, prehajanje iz končnega v neskončno in nazaj nam odpira nova obzorja in omogoča, da vzdržimo v krepostni drži, ki dejansko vodi k sreči. V tem ni ničesar relativnega; ljudje prav tako radi rečejo, da je vse relativno. No, vsaj nekaj zagotovo ni relativno. Pravkar je pri založbi Verso izšla izjemno zanimiva knjiga Lynne Segal z naslovom Radical Happiness: Moments of Collective Joy. Berem jo z velikim užitkom.

torek, 14. november 2017

Skrb za drugega in embodied mind

Dr. Dušan Rutar
Pred nekaj dnevi sem dobil od organizatorjev vabilo na sedmo mednarodno znanstveno konferenco EDUvision 2017, Sodobni pristopi poučevanja prihodnjih generacij; vabijo me, da bi nastopil kot eden glavnih predavateljev. Priložnost izkoriščam za tale dnevniški zapis. Trenutno namreč preučujem knjigo The Embodied Mind, za katero je prispeval predgovor Jon Kabat-Zinn.

ponedeljek, 13. november 2017

Onkraj sočutja in sposobnosti

Dr. Dušan Rutar
Nisem naš in nisem vaš – jaz sem svoj.

Dolgo je trajalo, da smo končno in dokončno presegli neproduktivno delitev ljudi na te, ki so sposobni in zmožni (abled), in one, ki to niso (disabled), ne te s posebnimi potrebami in one brez njih. Leta 2006 je namreč izšla izjemna knjiga z naslovom Frontiers of Justice, ki jo je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum. Filozofska razprava je tako rekoč revolucija v načinu razmišljanja o pravičnosti in naravi ne le ljudi, temveč vseh živih bitij. Ne prenese nobene delitve ljudi po sposobnostih, temveč prinaša povsem nov veter: vsakemu človeku lahko po definiciji pripišemo dostojanstvo in deset zmogljivosti. Predstavil jih bom petega decembra na predstavitvi knjige o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, za potrebe tega dnevniškega zapisa pa bi rad spregovoril o pravičnosti in njeni vrednosti.

nedelja, 12. november 2017

Učenje iz neuspehov

Dr. Dušan Rutar 
Nekatere stvari vidimo le z zaprtimi očmi.

Ljudje pogosto poudarjajo pomen odličnih praks in najboljših rešitev problemov, se hvalijo z njimi in se postavljajo pred javnostjo, redkeje pa razmišljajo o neuspehih in njihovi pomembnosti za učenje. Pravkar berem tole zares odlično sedaj že klasično knjigo: Francisco J. Varela, Evan Thompson, Eleanor Rosch. The Embodied Mind: Cognitive Science and Human Experience – pred nekaj meseci je izšla, vnovič, prvič je namreč zagledala luč sveta leta 1991, pri svetovno znani založbi The MIT Press. Predgovor je spisal Jon Kabat-Zinn.

sobota, 11. november 2017

Vse najboljše!

Dr. Dušan Rutar
Če želiš dobiti nekaj, česar nisi imel še nikoli, moraš storiti nekaj, česar še nisi storil nikdar.
Petega decembra letos torej predstavljam knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Preden sem jo začel pisati, sem dolgo časa premleval dve drugi knjigi: eno je spisal John Rawls, izšla je leta 1971, drugo pa Robert Nozick – izšla je tri leta kasneje. Izhajal sem namreč iz teorije pravičnosti, družbene pravičnosti, zato je ta izraz tudi v podnaslovu knjige, ki jo bom predstavil.

četrtek, 09. november 2017

Inkluzija in težave z emergentnostjo

Dušan Čeferin
Kompleksne sisteme poganjajo, ohranjajo, vzdržujejo in obnavljajo osnovna pravila obnašanja in delovanja njihovih sestavnih delov. Obstoj družbenih sistemov je odvisen od tega, koliko so člani teh sistemov pripravljeni upoštevati ta pravila in se po njih ravnati.

Nenavadna zgodba o iskri

Dr. Dušan Rutar
Mineva natanko sto let od oktobrske revolucije. Nekateri še vedno pljuvajo po njej, drugi jo nekritično kujejo v nebo. Obstaja pa tretja pot, po kateri se odpravijo redki. Skoraj sem v skušnjavi, da bi jih imenoval izključeni.

torek, 07. november 2017

Pelji me k svoji reki

Dr. Dušan Rutar
Ljudje smo narejeni za skupna življenja. Da smo skupaj, drug z drugim. Da se pogovarjamo, da si delimo radost, bolečino in trpljenje. Da človek ni sam. Samota namreč ni dobra. Da človek ni izključen. Da je tam nekdo, ki mu lahko poveš, kako pada dež, kakšen je občutek sonca na koži, dotik kože drugega človeka, bližina otroka, ki je pravkar prišel na svet, in bližina staršev, ki odhajajo. Da te nekdo posluša. In popelje k svoji reki.

Vključimo se

Sonja Mlakar
Po dolgem čakanju in zatišju so se v enem mesecu pojavile kar tri možnosti glede vključevanja ranljivih skupin v aktivnosti v projektih, ki so sofinancirani s strani Evropske unije. Tokratni, zadnji, za katerega sem izvedela, je projekt Vključimo se – LAS s CILjem in poteka tudi v naši občini. Sedaj v sklopu animacijskih delavnic projektna skupina organizira animacijske delavnice s krajani z namenom pridobiti informacije o željah in potrebah v lokalnem okolju. V enajstih krajih bodo izbrali po dve aktivnosti, ki jih bodo izvedli.

ponedeljek, 06. november 2017

Delovno okolje za vsakogar

Rok Kralj
V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojnoizobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili v normalno družbeno okolje in v normalno delovno okolje.

sobota, 04. november 2017

Kako čudovit oktober smo imeli

Dr. Dušan Rutar
Bilo je, kot bi se hotel kdo posmehovati. Konec oktobra 2017 je The Environmental Protection Agency (EPA) skupaj z National Dialogue on Climate Action gostila svetovno ugledne znanstvenike, ki so govorili o tem, kako je javnost obveščena o podnebnih spremembah, kako bi morala biti obveščena o njih in kaj natančno bi morala vedeti. Govorci so po vrsti ugotavljali, da javnost ve bistveno premalo o njih, da mediji ne opravljajo svoje naloge, kot bi jo morali, saj so podnebne spremembe že katastrofalne in ogrožajo zelo veliko ljudi, ki bodo jutri še bolj ogroženi, kot so danes. Natanko v istem času je slovenska nacionalna televizija ob najbolj gledanem terminu objavila kratek prispevek, v katerem je bilo rečeno, da smo imeli čudovit oktober, ki je bil topel, kot že dolgo ne.

petek, 27. oktober 2017

Digitalno izključevanje ljudi

Dr. Dušan Rutar
Splošno prepričanje, da nove digitalne pametne naprave, pametne tehnologije, medmrežje in vse drugo iz digitalnega sveta povečuje demokracijo ljudi, ker lahko tako rekoč vsakdo sodeluje in pove svoje mnenje o čemerkoli, je zmotno. Ne v celoti, kajpada, toda povedati moramo še drugi del zgodbe, ki se imenuje digitalni odvzem (digital deprivation). Simptomatično je, kako malo govorijo o njem.

četrtek, 26. oktober 2017

Posebna potreba po čustvenem krmilu

Dr. Dušan Rutar
Na včerajšnjem predavanju sem imel ves čas občutek, da je prav, da govorim o občutkih. O njih se sicer premalo pogovarjamo, premalo jim zaupamo in premalo poslušamo drug drugega, ko kdaj pa kdaj vendarle spregovorimo o njih; tako kažeta vsakdanje življenje in klinika, isto dokazujejo znanstvene študije. Na koncu predavanja pa sem imel občutek, da nisem povedal vsega, kar sem hotel povedati, zato bom v tem dnevniškem zapisu nadoknadil zamujeno.

sreda, 25. oktober 2017

Delitev izkušenj, ne le dobrin

Dr. Dušan Rutar
Danes začenjam z novimi predavanji s skupnim naslovom Kaj lahko nevroznanost in kognitivna znanost povesta učiteljem. Udeležba na predavanjih je kajpak prostovoljna, sama predavanja pa so zamišljena na poseben način, o katerem želim spregovoriti na tem kraju.

torek, 24. oktober 2017

Logika obljube in izginjanje drugačnosti

Dr. Dušan Rutar
Kapitalistično življenje je v radikalnem smislu vsaj v eni razsežnosti svojega delovanja naravno. Ne mislim, da živimo ljudje, kot živijo živali v naravi, mislim pa, da je kapitalizem kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin zmožen do konca izkoristiti naravo človekove nezavedne želje, ki jo je prvi natančno opisal Freud: želje ni mogoče neposredno zadovoljiti, jo je pa mogoče v imaginarijih vedno znova poskušati zadovoljiti. Zadovoljiti je sicer ni mogoče, je pa mogoče presežno uživati v samih poskusih, da bi se zgodilo nemogoče. Zveni nenavadno in tudi je nenavadno.

sobota, 21. oktober 2017

Materino mnenje o inkluziji

Dr. Dušan Rutar
Rad imam, ko so sogovorci inteligentni in mi ne poskušajo prodajati megle, me ne ponižujejo s puhlicami, s klišeji, tisočkrat ponovljenimi izjavami, stereotipi ali tistim moje mnenje je. Uživam, ko se misel v pogovoru razvija, se bogati, ko čutim, da skupaj prispevamo k bogastvu, h kognitivnemu zadovoljstvu. Sovražim pa, ko sem po pogovoru prazen kot sod, utrujen in intelektualno ponižan. Zadnjič se mi je pripetilo tole.

četrtek, 19. oktober 2017

Šola za življenje?

Dr. Dušan Rutar
Nadaljujem s predavanji po slovenskih šolah. O kognitivni znanosti, o nevroznanosti in o tem, kaj lahko povesta učiteljem in učencem in staršem ter snovalcem izobraževalnih in vzgojnih politik. V vseh teh letih sem obiskal že nekaj sto šol in srečal na tisoče učiteljev, ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, svetovalnih delavcev, učencev, dijakov in študentov. In vse bolj jasno mi je, kako daleč so vsakdanje šolske prakse od znanosti, kako trdovratno je vraževerje, kako malo pripravijo šole učence in dijake na vsakdanje zadeve, kot so pogovarjanje, čustveno in socialno življenje, etika in morala, humanistika. Učenci se v njih še vedno učijo veliko abstraktne matematike, vendar vsakdanje življenje in medsebojni odnosi v njem niso stvar abstraktne matematike. Ljudje se ne naučijo pogovarjati o sebi in o tem, kar imajo med seboj, s pomočjo fizike, kemije ali abstraktne matematike. Z njimi se ne naučijo vplivati na svoja čustva, ki jih pogosto povsem obvladujejo, da so pod stresom, zaskrbljeni in depresivni, ne naučijo se osebnostne rasti, z njo ne morejo dojeti etičnosti in njenih maksim, kako se znajti v vrtincu medsebojno izključujočih se zahtev po čuječnosti, sočutju, hvaležnosti, bogatenju, sebični skrbi zase in kopičenju kapitala. Tamle zunaj se dogajajo zelo konkretne stvari, o katerih v šoli komaj kdaj slišijo, o njih se ne pogovarjajo, zato pa se učijo na pamet tone informacij, ki jih pozabijo tako hitro, kot jih nakopičijo, ker možgani tako delujejo, saj jih evolucija ni naredila, da bodo posoda za informacije. Ljudje zato pogosto izbirajo vraževerje in se zatekajo v mistiko, verjamejo v nevidnega in nikoli dokazanega Boga, obenem pa udrihajo po filozofiji, rekoč, da je preveč abstraktna, oddaljena od konkretnega življenja in človekovih čustev! Raziskave potrjujejo, da se večina učencev v šoli dolgočasi, toda učni načrti so vse bolj natrpani z dolgočasnimi informacijami, ki jih človek sicer dobi, kadar hoče, s klikom miške. Psihoterapevti in psihoanalitiki na kongresih poročajo, kako velikansko število ljudi nujno potrebuje pogovore z njimi, ker imajo sicer na tisoče prijateljev na svojih digitalnih profilih, a nikogar, s katerim bi se resno pogovarjali o tem, kar jih najbolj zanima, skrbi ali obremenjuje. Življenje je naporno, izjavljajo ljudje, ogromno si jih pomaga z alkoholom, s sladkorji, z drogami in s tabletami, s problematično in celo nevarno hrano, toda vse skupaj ne rešuje problemov, saj se jih še dotakne ne. Treba se je odločati, toda pogosto ni blizu nikogar, da bi se nanj zanesli, da bi se z njim inteligentno pogovorili, saj so nekatere odločitve zares težke. Veliko je propagande, žargona in puhlic, malo je modrosti in inteligence. Mediji se polnijo s praznimi in včasih neumnimi vsebinami, da si umetno dvigujejo gledanost, da žvenketajo cekini, ljudem pa sporočajo, da je čisto v redu, če so egocentrični, medsebojno odtujeni in čustveno izpraznjeni, preobremenjeni, dinamični, večno aktivni in prav tako večno utrujeni. Vse je mogoče kupiti in prodati, dodajajo, zato se morajo že v šolah naučiti podjetnosti in vsega drugega, kar pač sodi zraven. Kapitalistična podjetnost je zares velikanska, ogromna pa je tudi škoda, ki jo povzročajo orkani, velikanski gozdni požari, poplave, dvigovanje morja, taljenje ledu in druge katastrofe. O podnebnih spremembah nekateri še vedno dvomijo, čeprav jih pojasni osnovnošolska fizika. Na kratko: v šolah so pomembnejše abstraktne in od sedanjosti oddaljene vsebine, ki jih pretirano hvalijo, medtem ko so konkretne in zelo otipljive vsakdanje zadeve, med katere sodijo kapitalistično izkoriščanje ljudi in zemeljskih virov energije, uničevanje lokalnih gospodarstev v imenu globalizacije, korupcija politikov, tajkunov in mednarodnih korporacij, prazni politični spektakli, revščina, nezaposlenost, begunci in izključevanje milijonov ljudi, da nimajo nobenega dostopa do kapitala, tisto nekaj, za kar vselej zmanjka časa, je nepomembno, nezanimivo ali pa preprosto ne obstaja, ker o takih težkih temah pač ne bomo razmišljali, saj se je treba predajati zabavi, biznisu in skrbeti za iluzije.

sreda, 18. oktober 2017

Goli in brez sedla

Dr. Dušan Rutar
Ljudje tvorijo občestva in za tako delovanje morajo verjeti v nekaj skupnega; morajo imeti občutek dolžnosti, obveznosti, dolga. Če bi bilo mogoče, da ne bi verjeli v kaj takega, bi lahko živeli tako, kot živijo mravlje v mravljišču, ki ne potrebujejo upanja, zaupanja, verjetja, morale in etike, pa mravljišče vseeno deluje kot dobro namazan stroj. Živeli bi tako, kot predvideva neoklasična ekonomska teorija: nihče ne bi imel najmanjšega razloga, da verjame kateremu koli drugemu človeku, da mu zaupa. Vsakdo bi skrbel zgolj zase in sledil svojim interesom.

torek, 17. oktober 2017

Moje nebogljeno dete

Petra Greiner
Nisem povsem prepričana, ampak morda se je že jutro pričelo povsem nesprejemljivo. Prezgodaj, ponudilo le skodelico zeliščnega čaja in hitenje v mesto, kamor smo prispeli pred dnevi s trajektom. Utrudili so me tržnica, ugotovitev, da knjigarne, kjer bi potolažila nakup njihovega prevoda biografije nekega umetnika, ni bilo, brijoš s čokolado in Levova nepopita Cedevita.

ponedeljek, 16. oktober 2017

Nova revščina

Dr. Dušan Rutar
Vedno živijo ljudje, ki ne sodijo popolnoma v občestvo, in vedno bodo živeli; nekako štrlijo iz njega. Na primer: če imajo vsi kmetje v vasi po pet krav, eden pa ima samo eno, je že predmet razprav, da je morda len, da nima ustreznih genov, da bi se potrudil in kupil pet krav, da je nekaj v njegovi naravi, da je drugačen. Zlasti pa bi razmišljali, da je na neki način nevaren. Le kaj ima za bregom, bi se spraševali. Ljudje bi skušali ustvariti kategorijo, v katero bi ga potisnili. Tako ustvarjanje je tipično zanje celo tedaj, ko verjamejo, da smo vsi ljudje drugačni in različni.

petek, 13. oktober 2017

Jaz kot zadovoljni prostovoljni suženj

Dr. Dušan Rutar
Obstaja še ena oblika izključevanja iz občestva, o kateri ljudje v glavnem ne razmišljajo. Odkrijemo jo v Platonovem delu Država, v poglavju, v katerem filozof spregovori o votlini in njenih prebivalcih. Mislim na parabolo o votlini. Kdor jo pozna, ve, da se izmed vseh prebivalcev končno eden osvobodi in odide, ker verjame, da je zunaj votline drugačen, lepši, boljši svet. Torej lahko rečemo, da se prostovoljno izključi, saj ga k odhodu nihče ne sili. Vprašanje pa je, zakaj mu ostali ne sledijo, zakaj ne želijo v domnevno boljši svet.

četrtek, 12. oktober 2017

Subjektivna tema in globalni najstniki

Dr. Dušan Rutar
Morda se komu zdi nenavadno, toda če natančno prisluhnete ljudem, zlahka ugotovite, da navadno zastavljajo vprašanja šele, ko že poznajo odgovor. Od človeka, ki mu zastavijo vprašanje, želijo odgovor, ki ga že poznajo, da bi bili zadovoljni in potrjeni v svojem mnenju. Torej smemo sklepati, da zgolj iščejo potrditev in da jih zmede vsak odgovor, ki ga ne pričakujejo, lahko pa jih tudi spravi v stisko, ki se ji seveda želijo izogniti. Prav tako lahko rečemo, da se obnašajo kot otroci, ki potrebujejo varnost in težko prenesejo, če se kdo ne strinja z njimi. Morda je na globalni ravni najbolj dramatičen primer otročjega vedenja ta hip besedni spopad med ameriškim in severnokorejskim predsednikom. Njun primer nam veliko pove o življenju v poznem kapitalizmu, ne le o enem in drugem možu: življenje ni zgolj vse bolj duhovno in etično prazno, temveč je tudi napolnjeno s spektakli, šovi, propagando in puhlicami ter z oblikami vedenja sicer odraslih ljudi, ki so značilne za otroke in nezrele najstnike: žur do nezavesti, neskončne zabave, takojšnja prizadetost, užaljenost, če se kdo ne strinja z njimi, potreba po tem, da je vse pozitivno, da so vsi ljudje vselej nasmejani, da se izogibajo resnim temam. A vse skupaj ne napolni duhovne praznine in ljudje to čutijo.

Zabave ter invalidi

Aleksandar Zarić
Kot mladostnik počasi izoblikuješ, kaj ti je všeč in v kateri stil oziroma subkultro spadaš; mene sta pritegnila elektronska glasba in obiskovanje takih in drugačnih elektronskih koncertov. Zdi se mi, da še kar obstajajo tisti klišeji o tem, da invalidi ne morejo na zabave da morajo biti doma, da so še vedno rahlo neprimerni za zunanji svet. Seveda se vse da, če se hoče.

torek, 10. oktober 2017

Ostanki življenja

Dr. Dušan Rutar
Za pisanje teh blogov nihče od nas ne bo dobil Nobelove nagrade, je pa kljub temu zanimivo potegniti vzporednico s pisanjem letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, ki je Kazuo Ishiguro. Vzporednice ne bom potegnil, ker bi se želel primerjati z njim, temveč jo bom potegnil, da bi poudaril pomen tiste razsežnosti naših življenj v kapitalizmu, ki nas počasi in zanesljivo uničuje. Naj zato za začetek navedem zgolj droben podatek: raziskave dokazujejo, da vsaj vsak peti delavec na delovnem mestu trpi zaradi duševnih motenj, težav, problemov, bolezni. Vprašanje, ki si ga zato velja zastaviti, je tole: kakšna delovna okolja ustvarjamo, da toliko ljudi trpi zaradi duševnih motenj, in zakaj?

ponedeljek, 09. oktober 2017

Divje zgodbe

Dr. Dušan Rutar
Film Divje zgodbe (Relatos salvajes, Damián Szifron, 2014) je vreden ogleda, ker nam postreže z več zgodbami, ki na različne in zelo prepričljive načine razmišljajo o tem, kar imamo ljudje med seboj, obenem pa nam ponujajo alternativo v obliki etičnega razmisleka o človekovi odgovornosti do drugega človeka. Delitev na ljudi s posebnimi potrebami in ljudi brez njih je v tej perspektivi povsem nesmiselna. Etičnost namreč velja za vsakega človeka ali pa ne velja za nikogar – v tem primeru smo ljudje zgolj živali.

petek, 06. oktober 2017

Znanost ali vraževerje?

Dr. Dušan Rutar
Neka gospa mi je včeraj rekla, da vsak dan srečuje ljudi, ki so vraževerni. Pravzaprav je poudarila, da ima vtis, da je med njimi edina, ki ni vraževerna, ki ne verjame vsaj v horoskop ali polno Luno. Oboje je izrekla na način, ki ne dopušča dvoma: tamle zunaj je zagotovo veliko vraževerja. Kako je to mogoče, če pa vsak človek v teh krajih hodi v šolo vsaj trinajst ali štirinajst let, skoraj vsak dan vsaj pet ali šest ur? Upravičeno bi pričakovali, da se v toliko letih mladi ljudje bolj navzamejo znanstvenega načina razmišljanja in metodološkega dvoma ter dobijo vpogled v osnovne logične napake pri razmišljanju in sklepanju, saj je na vrhu hierarhije predmetov še vedno matematika. Kaj se torej dogaja? Je šola kljub taki hierarhiji res največja ovira na poti k znanstvenemu načinu razmišljanja, kot je pred časom zatrdil eden najbolj znanih fizikov tega sveta, Neil deGrasse Tyson?

četrtek, 05. oktober 2017

Učitelj v 21. stoletju

Rok Kralj
Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

torek, 03. oktober 2017

Kako do drugačnih zgodb?

Dr. Dušan Rutar
Vsakdo se lahko strinja, da so za vsakdanje življenje pomembne zgodbe o svetu, ljudeh in dogodkih. Prav tako se lahko vsakdo strinja, da so pomembne drugačne zgodbe, nove, sveže zgodbe; gotovo so pomembnejše kot zlizane, stare, osiromašele, medle, nezanimive, puste in dolgočasne zgodbe, ki se kar naprej ponavljajo, kot se na primer ponavljajo reklame ali politični žargon. In še pomembnejše so zgodbe o drugačnosti, drugosti življenja, drugačnih ljudeh, ki jih ni mogoče stlačiti v nobene zgodbe, ker preprosto štrlijo iz vsake. Take zgodbe so pomembne, ker nas navdihujejo, odpirajo nova obzorja, razveseljujejo in nam dajejo misliti.

ponedeljek, 02. oktober 2017

Humanizem Drugega

Dr. Dušan Rutar
Med ljudmi je vse pogostejše prepričanje, da je poklic prihodnosti inženir, kar naj bi pomenilo, da je že danes koristno, če se mladi čim prej prepričajo in se odločijo za ta poklic. Inženirje bomo zagotovo potrebovali, to pa še ne pomeni, da je treba zanemariti humanistično misel, ki na prvi pogled ni uporabna ali koristna, kot je uporabno in koristno inženirstvo. Pravzaprav natanko humanistična misel pove ljudem, da je včasih pomembnejše to, česar ni mogoče neposredno videti, česar se ni mogoče dotakniti in česar ni mogoče izmeriti. Sledi malo humanistike.

petek, 29. september 2017

Čuječnost

Dr. Dušan Rutar
V letošnjem šolskem letu bom imel predavanja in delavnice o čuječnosti (MINDfulness). Na kratko jih predstavljam.

sreda, 27. september 2017

Oblike izključevanja

Dr. Dušan Rutar
Ko govorijo o inkluziji otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, bi kdo utegnil pomisliti, da so taki otroci izključeni. Zakaj bi jih sicer vključevali? Ta hip me ne zanima, kam naj bi jih vključevali, saj beseda inkluzija pomeni družbeno vključevanje, o čemer sem napisal knjigo, ki bo izšla v kratkem, vsekakor pa pred 3. decembrom, ki je mednarodni dan invalidov, saj me zanimajo oblike izključevanja, o čemer v tej deželi zlepa ne spregovorijo, ker je bolj popularno in enostavno govoriti o inkluziji in seveda biti za, karkoli že to pomeni.

Ali bomo (še) vlekli za vrv?

Dijana Kožar Tratnik
Prejšnji teden sem se udeležila prvega dela izobraževanja za mentorje v otroškem parlamentu, projektu, ki ga že osemindvajseto leto zapored organizira Zveza prijateljev mladine. Predstavlja obliko sodelovanja otrok v družbenem dogajanju ter poligon za pridobivanje vedenj o človekovih in državljanskih pravicah. Tam sem slišala zgodbo.

ponedeljek, 25. september 2017

Življenje v kupoli in politika pripadnosti

Dr. Dušan Rutar
Da bi ljudje zares dobro razumeli lastna življenja, morajo imeti notranjo zmožnost za kritični odnos do njega. Če je ne bi imeli, ga nikoli ne bi mogli razumeti, ker ne živimo več v savani. Enako velja za pojasnjevanje družbenega življenja. Kdor ga hoče misliti, mora biti kritičen do njega, to pa terja abstraktno razmišljanje. In kaj je prva zadeva, na katero naletimo z rabo kritične misli? Na notranje kontradikcije.

petek, 22. september 2017

Nova svoboda in pomen teorije za prihodnost

Dr. Dušan Rutar
Živimo v pragmatičnem globalnem svetu, ki je racionalno urejen in organiziran. Ljudje lahko v njem svobodno izbirajo med dobrinami in skrbijo za svoje blagostanje. Vse to se od njih tudi pričakuje; skrb zase in za svoje blagostanje danes ni nekaj, kar človek lahko izbere, če hoče, temveč je imperativ, to pa je nekaj, kar je preprosto treba izbrati, kar se to pričakuje, ker sodi k sodobnemu načinu življenja in je njegov organski del. V odnosu do tega imperativa je sodobni človek vse manj svoboden.

četrtek, 21. september 2017

Vera v boga onkraj religije

Dr. Dušan Rutar
Imel sem predavanja za učitelje. O avtoriteti. Ki ni gospodar. V odnosu do avtoritete zato ni hlapcev. Avtoritete se tudi ne bojimo; bojimo se le gospodarjev. Ne bojimo se zato, ker je o avtoriteti mogoče govoriti le, ko govorimo obenem o pravičnosti.

sreda, 20. september 2017

Kaj je ljubezen

Dr. Dušan Rutar
Iz nekega pisma, ki sem ga dobil te dni: Težko je živeti, če veš, da v tem trenutku je to vse, kar te čaka jutri. Da boš ponovno prizadel, se maščeval, želel si dobrega in lepega in nič od tega se ne bo zgodilo, ker greš vedno znova po sledi zveri. Zdi se, da je sovraštvo in jeza mnogo bolj človeška koža. Od nekdaj je lažje sovražiti kot ljubiti. Kako sploh ljubiti in ne sovražiti? Kaj ljubiti sploh pomeni?

torek, 19. september 2017

Moralna avtoriteta in odpiranje prostora

Dr. Dušan Rutar
Včeraj je bilo na televiziji rečeno, da potrebuje Slovenija novo moralno avtoriteto. Bilo je v zvezi s skorajšnjimi volitvami predsednika države. Kdo bi pomislil, da potrebujemo novo moralno avtoriteto, ker stara ni dovolj dobra, lahko pa bi si tudi mislil, da moralne avtoritete sploh nimamo, in jo kajpak potrebujemo. A zakaj bi jo potrebovali, saj se zdi, da je treba v življenju zlasti slediti denarju in težiti k dobičkom, ne pa spoštovati moralne avtoritete? In kaj moralna avtoriteta sploh je?

ponedeljek, 18. september 2017

Ukinjanje normalnega

Dr. Dušan Rutar
Skorajšnja družbena gibanja, ki izhajajo iz osnovne ideje okupirajmo (na primer borze, banke, Wall Street, trge in parke …), lahko razvijemo do logičnega konca in jih spravimo na skupni imenovalec: okupirajmo vse. Zakaj moramo to narediti in zakaj to lahko naredimo? Ker je univerzalna emancipacija ljudi kot etičnih bitij od nekdaj pomenila kreativno ustvarjanje novih prostorov družbenega življenja znotraj normalnega življenja ljudi, drugačnih načinov naseljevanja sveta, drugačnih oblik skupnega življenja. Namesto otočkov takega življenja v normalnem svetu predlagam njihovo razširitev na ves svet, kar pomeni tudi ukinitev normalnega. Predlagam zato, ker verjamem v egalitarnost ljudi, v njihovo zmožnost za kreativnost, v to, kar ne navdušuje le mene, ampak je navduševalo vsaj še Kanta: človeško bitje je zmožno za etičnost, ki ne spreminja samo ljudi, temveč spreminja celotno vesolje. Vse to lahko naredi, ne da bi moralo kogarkoli prositi za dovoljenje.

Svoboda naprodaj najboljšemu ponudniku

Na durih prve jetnišnice, kar sem jih kdaj videl, je bilo zapisano: Odvadite se počenjati zlo; naučite se počenjati dobra dela! Toda, ker je bil napis na zunanji strani, ga jetniki niso mogli prebrati.
George Bernard Shaw

Prijatelja Jaka, ki pravi, da je anarhist, sem ob neki priložnosti vprašala, kaj mu v življenju pomeni največ, poleg standardiziranih ljubezni. kot so žena/mož, otroci, kužek, hiša, ratatataaa … Rekel je svoboda. Seveda, le kaj drugega sem pričakovala od anarhista. Žalostno pa je, je nadaljeval, da si jo v teh časih lahko kupiš le z denarjem. Ker svoboda med drugim pomeni dostojanstvo. Da ne rabiš nikomur lesti v rit in se podrejati samo zato, da preživiš. In tako svobodo si zasluži vsak. Dozdeva pa se, da dandanašnji časi ponujajo vse manj te svobode.

nedelja, 17. september 2017

Ne morem drugače

Dr. Dušan Rutar
Ljudje, ki dolgo časa živijo skupaj, si gredo včasih vse bolj na živce, njihovo skupno življenje pa se počasi spreminja v kup rutin, navad in banalnosti. Pogosto so tudi vraževerni, in zaman čakajo, da se bo v njihovih življenjih nekaj dobrega zgodilo kar samo od sebe. Potem so zgolj vse bolj razočarani. Letos pa mineva natanko pol tisočletja, odkar je Martin Luther pokazal vsemu svetu, kako je mogoče vztrajati v protestu zoper banalnosti, izkoriščanje, vraževerje in rutine, kako je mogoče vztrajati v čisti, nepreračunljivi dobroti. Njegova slavna izjava Ne morem drugače, tudi če bi hotel je svetilnik, ki ne bo nikoli ugasnil. Martin Luther zaradi nje ni postal Bog, ampak se je z njim zgodilo nekaj boljšega in radikalnejšega: Bog je dokončno postal človek, ki je radikalno svoboden natanko zaradi zmožnosti, da sprejema ontološko odgovornost, ki ga osvobaja.

četrtek, 14. september 2017

Nič posebnega

Dr. Dušan Rutar
Ljudje pogosto odgovorijo na vprašanje, kako so, tako, da rečejo: nič posebnega. S tem hočejo povedati, da življenje pač počasi teče dalje in se iz dneva v dan vije kot lena reka. In če dodate, da je danes življenje kapitalistično, je odgovor enak: nič posebnega. Navajeni smo na vse hudo, včasih dodajo.

sreda, 13. september 2017

Čuječe za sedanjost

Dr. Dušan Rutar
Berem knjigo z naslovom Presence: How Mindfulness and Meditation Shape Your Brain, Mind, and Life; spisal jo je Paul Verhaeghen, izšla pa je pred kratkim pri založbi Oxford University Press. Knjiga je posvečena vsakemu človeku, kot piše čisto na začetku (this book is dedicated to you). In za vsako človeško bitje velja, da bi lahko postala meditacija del njegovega življenja. Ne, raje se zbudimo. Niti približno se ne more zgoditi, da bi bila meditacija del življenja čisto vsakega življenja. Če ste trenutno, v sedanjosti begunec iz Sirije, si želite vse kaj drugega, kot so meditacije. In če ste ženska v Savdski Arabiji, velja povsem isto.

torek, 12. september 2017

Pravičnost in avtoriteta

Dr. Dušan Rutar
Kot rečeno: če ni avtoritete, ni pravičnosti. In živijo intelektualni junaki, ki so nesporno avtoritete, čeprav jih mediji včasih povsem prezirajo. Eden takih je prav gotovo Noam Chomsky, ki sem mu posvetil velik del svojega študija. Taki junaki namreč ne želijo, da jim drugi ljudje sledijo, ne želijo jih voditi v boljši svet, ne želijo jih zapeljevati, ne želijo jih prepričevati, temveč želijo krepiti in podpirati njihovo zmožnost za neodvisno razmišljanje, kritično raziskovanje sveta, kreativnost in samostojno sklepanje. To so edini junaki, ki jim priznavam status avtoritete.

ponedeljek, 11. september 2017

Kdo je danes avtoriteta?

Dr. Dušan Rutar
Kot najstnika so me očarali in navduševali, ne da bi to sploh mogli vedeti, številni ljudje in mi pomagali dvigovati se, da sem se končno naučil tudi kritično misliti. Eden izmed njih je bil filmski junak z imenom Rocky. Toliko let pozneje znova gledam film, v katerem nastopa. Ne zaradi nostalgičnih spominov na otroštvo in mladost, saj nista bili polni tega, česar bi se rad spominjal, temveč zlasti zaradi tega, o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju; zaradi avtoritete in pogostega ugotavljanja, da danes avtoritet ni več.

četrtek, 07. september 2017

Pismo Dedku Mrazu

Dr. Dušan Rutar
Ko začnem na kakem predavanju govoriti o univerzalnem, na primer o univerzalnih pravicah ljudi, o potrebi po univerzalnosti, spoznavanju resnice, univerzalnih vrednotah in podobnem, celo izobraženi ljudje, recimo učitelji, včasih ugovarjajo, rekoč, da živimo v takem svetu, v katerem je moje govorjenje isto kot pismo Dedku Mrazu; torej hočejo biti kritični, kot se reče. Tako so prepričani, da je svet vulgaren in da ni mogoče ničesar spremeniti, da so povsem vdani v usodo, svojo usodo pa ponujajo še drugim – kot nekaj univerzalnega. Njihova paradoksnost je zato zares velika, nemoč, da bi vplivali na svet okoli sebe, pa tudi. Podobno lahko razmišljamo na obči ravni.

sreda, 06. september 2017

Etika kot prva filozofija

Dr. Dušan Rutar
Starši in učitelji, pa vzgojitelji in drugi ljudje večkrat odločno vzkliknejo, da mladina premalo spoštuje avtoritete, da danes ni več takega reda, kot bi moral biti in je obstajal še nedavno, da so mladi neposlušni, da so premalo oziroma preslabo vzgojeni, da so preveč razpuščeni, in da je zato toliko nereda na tem svetu. Resno razmišljanje o naravi avtoritete in vzgajanja drugih ljudi pa nam ponudi nekaj čisto drugega.

Nevarnost edine zgodbe

Rok Kralj
Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

torek, 05. september 2017

Notranja prevlada


Človek si lahko misli, da njemu ali njegovemu občestvu, ki mu pripada, nekaj vlada od zunaj. Doživlja pritisk, verjame, da ga nekaj obvladuje. Enako lahko verjame, da nekaj obvladuje občestvo in da bi bilo življenje v njem bistveno drugačno, če bi bilo samostojno. Obstaja pa še ena oblika prevlade, ki jo imenujemo notranja. Tako lahko posameznik čuti, da ga obvladuje nekaj od znotraj, ne le od zunaj, da obstaja sila, ki deluje od znotraj nanj, a se ji ne more upreti. Tudi znotraj občestva lahko obstajajo elite, ki enako kot zunanji sovražnik obvladujejo pripadnike in pripadnice lastnega občestva od znotraj, ti pa imajo občutek, da se jim ne morejo upreti. Torej ni vselej res, da obstajajo naši in vaši, saj so že naši lahko razdeljeni tako, da eni vladajo nad drugimi.

Neenakost in ekonomija delitve

Rok Kralj
Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije –, ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017) na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

ponedeljek, 04. september 2017

Eksotičnost drugosti

Dušan Rutar
Natančno premišljevanje o nekaterih dogodkih iz dvajsetega stoletja, ki opredeljujejo kolonializem in antikolonialne boje, nam postreže z več kot zanimivim vpogledom v družbeno aktualnost na začetku 21. stoletja.

Misli globalno, deluj globalno

Rok Kralj 
Že leta in leta nam ponavljajo znamenito misel oziroma geslo, ki gre takole: misli globalno, deluj lokalno. To smo slišali že milijonkrat. Pa je to res tisto pravo? Poglejte samo, kako že desetletja delujejo korporacije: mislijo globalno, a tudi delujejo globalno. Od nas pa pričakujejo, da bomo delovali samo lokalno. Zato imamo takšen svet. Ukvarjamo se z lokalnimi problemi, globalne zadeve pa prepuščamo (zunanji) politiki in korporacijam. Delovati samo lokalno je sebično. Ukvarjamo se samo s svojimi vrtički, ne menimo pa se za resnične probleme sveta. Kaj pa če spremenimo to staro mantro in rečemo: misli globalno, deluj globalno.

četrtek, 31. avgust 2017

Je bolje biti pameten ali neumen?

Dr. Dušan Rutar
Oglas pravi, da so očala X očala zmagovalcev. Zdravi razum bi odvrnil: meni je vseeno. Oglas pa vam skuša podtakniti logično napačno razmišljanje, s katerim naj bi se vseeno ukvarjali, da boste tudi sami zmagovalci, če boste kupili očala zmagovalcev, da bo nekaj njihove zmagovalne narave čudežno prešlo na vas. Veliko bolje bi bilo, če bi se ljudje bolj zanašali na logiko, kajti objektivno dejstvo je, da so očala zgolj očala in čisto nič drugega, uporabljamo pa jih za zaščito oči ali za korekcijo vida. Zmagovalci ali poraženci pač potrebujejo očala, če ne vidijo dovolj dobro, to pa je tudi vse, kar je o tem treba povedati. Oglasi seveda skušajo izkoriščati ljudi in njihovo pripravljenost na naivnost, logične napake, zanikanje objektivne realnosti in celo nesmisle, da bi kupili izdelke, ki so včasih povsem nepotrebni, velikokrat pa niso nič drugega kot stvar, ki naj bi se magično, zaradi oglaševalskega čaranja, spremenila v presežek nad seboj, ljudje pa naj bi bilo zato zadovoljni, če ne celo srečni. Končni cilj vsega tega početja je kajpak zgolj dobiček za nekatere, ne pa zadovoljstvo ali sreča ljudi. Taka je ena ključnih vulgarnih koordinat naših kapitalističnih življenj.

sreda, 30. avgust 2017

Ogenj v srcu

Dr. Dušan Rutar
Ogenj je poseben pojav, piše v knjigi Psihoanaliza ognja Gaston Bachelard; to je knjiga, ki jo imam že od nekdaj na posebnem kraju v svoji sobi. Je pojav, ki ga pozna sleherno človeško bitje. Vsakdo ve, kaj vse pomeni sedeti zvečer ob tabornem ognju in poslušati pripovedi ali pa pripovedovati drugim, ki sedijo okoli ognja in se grejejo v hladni noči. Ogenj je namreč živ element in kot tak je univerzalen. Obenem je intimen, pravi Bachelard, kar pomeni, da je v vsakem človeku. Je v srcu čisto vsakega človeškega. Torej je v njegovem srcu nekaj intimnega, nekaj najbolj osebnega, obenem pa je tudi nekaj univerzalnega, večnega in neuničljivega. Vse to je v srcu vsakega človeka in je v srcu vseh ljudi. Gotovo smemo reči, da je prav zato vsak človek enak vsakemu drugemu človeku.

Odrezan jezik

Špela Razpotnik

(...)

The nobodies: nobody’s children, owners of nothing. The nobodies: the no ones, the nobodied, running like rabbits, dying through life, screwed every which way.

Who are not, but could be.
Who don’t speak languages, but dialects.
Who don’t have religions, but superstitions.
Who don’t create art, but handicrafts.
Who don’t have culture, but folklore.
Who are not human beings, but human resources.
Who do not have faces, but arms.
Who do not have names, but numbers.
Who do not appear in the history of the world, but in the police blotter of the local paper.
The nobodies, who are not worth the bullet that kills them.

torek, 29. avgust 2017

Vzgoja za srednji vek

Dr. Dušan Rutar
Sir Michael Anthony Eardley Dummett, ki je bil filozof, je pred desetletji zapisal o nekem drugem filozofu, ki je bil tudi matematik, njegovo ime je Friedrich Ludwig Gottlob Frege, tole: šele s Fregejem je postalo jasno, kaj je cilj filozofije – njen cilj je analiziranje strukture misli; in edina ustrezna, prava metoda za analiziranje misli je analiziranje jezika. Ni pomembno, ali se kdo strinja s filozofom ali ne, kajti zares pomembno je, da je v približno istem času kot Frege (1848 – 1925) živel in deloval Sigmund Freud (1856 – 1939), ki je trdil natanko isto, a ni bil filozof: bodite pozorni na besede, ki jih uporabljate, saj ne vplivajo le na vas, ampak lahko močno vlivajo tudi na druge ljudi, kajti ljudje smo bistveno simbolna bitja ali bitja jezika. Ali so ljudje navadno pozorni na svoje besede in na besednjak, ki ga uporabljajo? V glavnem še vedno niso, čeprav je minilo že sto let, kar sta Frege in Freud dokazala pomen rabe jezika za medsebojne odnose in razumevanje sveta, ker so preprosto preveč egocentrični in zaverovani v iluzije. A kot rečeno: uporabljene besede ne vplivajo le nanje, temveč vplivajo tudi na druge. Pozitivno, lahko pa tudi zelo negativno. Ceno je vselej treba plačati, pa če to hočejo ali ne.

ponedeljek, 28. avgust 2017

Meritokracija

Dr. Dušan Rutar
Izraz v naslovu današnjega dnevnika je zagoneten. Ljudje ga slišijo sem in tja, toda to je vse premalo. O njem bi morali veliko razmišljati, saj pomembno naddoloča njihova vsakdanja življenja celo takrat, ko tega ne vedo. Kaj se torej dogaja?

četrtek, 24. avgust 2017

Go for more

Dr. Dušan Rutar
Tak je napis na velikanskem plakatu. V Sloveniji. Lahko bi bil v slovenščini, a ni. Morda je droben izraz prislovičnega slovenskega hlapčevanja, vendar me ta hip to ne zanima. Morebitnega potrošnika, ki razume angleško, preprosto poziva, naj hoče, zahteva, terja, potrebuje, želi več. Nič novega, kajpak, saj je tak osnovni slogan samega kapitalizma, ki traja že kar nekaj stoletij, pa vendar bi se rad še enkrat lotil razmisleka, kam nas poganja kapitalizem in kako mu svobodno hlapčujemo.

sreda, 23. avgust 2017

Logika vidnosti in etika zla

Dr. Dušan Rutar
Pravijo, da ima človek pravico videti. Prav. A še pomembnejša je pravica videti, kako nastaja vidno, kako vztraja, zakaj in čemu, ter vedeti, zakaj nečesa vedno znova ne vidimo, čeprav se zdi, da bi lahko videli vse.

torek, 22. avgust 2017

Nesvoboda kot blago

Dr. Dušan Rutar
Naomi Klein je v svoji knjigi No Logo natančno orisala obrat v načinu proizvodnje dobrin, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sam sem dovolj star, da se tega obrata natančno spomnim. Obrat je tale: proizvajalci dobrin naj ne proizvajajo več produktov, dobrin pač, temveč morajo pod nujno proizvajati blagovne znamke (brands). Proizvodi nenadoma niso bili več zanimivi, zanimive so postajale podobe blagovnih znamk, zanimive so postajale izkušnje, pripete nanje. Danes tako vsak povprečni oglaševalec ve, da mora prodati kupcem izkušnje, nekaj, kar se dobro podaja njegovi osebnosti. Pomembno je torej prodati, pomembno je zapeljati kupca, da bo kupil nekaj, karkoli, samo da bo kupil in prispeval k rasti BDP-ja. Toda nekaj je pri tem povsem ušlo z vajeti.

sobota, 19. avgust 2017

Navade navadnih ljudi

Dr. Dušan Rutar
Mediji imajo silno radi razmišljanje, kakšne so navade uspešnih ljudi. Popisujejo in fotografirajo jih na dolgo in široko, razkošno jih predstavljajo, uspešni ljudje jim jih kajpak rade volje razkrivajo, navadni ljudje pa … No, navadni ljudje na žalost pogosto sklepajo takole: če se bom navzel navad uspešnih ljudi, bom čez čas tudi sam uspešen. Čarovnija pa v resnici ne deluje, kajti uspešni ljudje imajo te in one navade, med katerimi so tudi take, ki jih nikakor ne bi želeli razkriti javnosti, in jih seveda tudi zares ne razkrijejo, ljudje z enakimi navadami pa niso nujno uspešni. Uspešni ljudje torej niso uspešni zaradi navad, saj so dejavniki uspešnosti isto drugje, in pogosto imajo čisto navadne navade, kakršne imajo tudi drugi ljudje, zato ni razloga, da bi jih obešali na veliki zvon. Poleg tega je uspešnost naključna ali arbitrarna. Zakaj na primer velja, da je uspešen fuzbaler, ki ga kupi klub za sto milijonov evrov, ne pa kmet, ki sicer ne zna brcati žoge, zato pa zna pridelati dovolj hrane zase in za tisoče drugih ljudi? In zakaj so tako pogosto uspešni ljudje, ki znajo prodajati izdelke sumljive kakovosti, voditi nekaj časa velike korporacije, dokler te ne zaidejo v gigantske dolgove, da jih morajo znova in znova reševati, niso pa uspešni delavci, ki znajo delati z lastnimi rokami, preživeti z nekaj stotaki na mesec, vzgojiti svoje otroke in jih dobro pripraviti za življenje v brutalnem svetu, da so pošteni, iskreni, resnicoljubni in empatični?

sreda, 16. avgust 2017

Uporaba konja za en dan

Karl Marx v prvem zvezku Kapitala zelo jasno dokaže, da dela delavec pod nadzorom kapitalista, saj mu pripada delavčevo delo. O tem ne more biti nobenega posebnega spora, kajti delavec je blago, ki se prodaja na trgu delovne sile, kapitalist pa je človek z denarjem, ki to blago kupi; kapitalist zato ni nekdo, ki daje delo, saj je trgovec, ki kupuje blago. Ne kupi ga tako, kot so nekoč kupovali sužnje, na primer za vse življenje, tako kot kupimo kak predmet, saj ga kupi za določen čas in sklene z njim pogodbo o plačilu. Najame ga za osem ur dnevno, lahko pa tudi za manj ur. Ali kot piše Marx: kapitalist plača dnevno vrednost delovne sile; uporaba te mu torej pripada za ta dan, tako kakor uporaba vsakega drugega blaga, na primer konja, ki ga najame za en dan.

torek, 15. avgust 2017

Paradoks egoista

Dr. Dušan Rutar
Freud je genialno pokazal, kako močan je človekov nadjaz v svoji iracionalnosti, kako razdiralen je lahko in kako prek njega ljudje uničujejo drug drugega, ko si vedno znova kaj očitajo, ko moralizirajo, ko kričijo drug na drugega, ko si dokazujejo nesposobnosti, ko kažejo s prstom na druge ljudi, lahko pa tudi na sebe. Številni imajo zato močne občutke krivde, neustreznosti, nesposobnosti, nezmožnosti, nekje globoko v sebi so trdno prepričani, da niso nič vredni, da so leni in nesposobni, da so drugi ljudje boljši od njih, inteligentnejši od njih, da imajo zmogljivosti, ki jih sami preprosto nimajo, a bi jih morali imeti, ker drugi pravijo tako. Živeti s takimi občutki je, kot bi živel v peklu; človek se trudi ustreči nečemu, čemur preprosto ni mogoče ustreči, kar pomeni, da je ujetnik slabe neskončnosti. Resnično, pogosto starši že v otroštvu lastnim otrokom dokončno sporočijo, da so manj vredni od njih, manj sposobni, da zapravljajo čas za neumnosti, da niso dovolj koristni, da premalo delajo. Otroci so na take načine izključeni, še preden začnejo dobro živeti in ustvarjati vrednost. In trpijo; nekateri vse življenje.

petek, 11. avgust 2017

Konec počitnic

Dr. Dušan Rutar
Prvi sovražnik filozofije je – neumnost. Tudi zato bi morali v šolah učiti otroke misliti; če bi večini privzgojili ljubezen ali celo strast do branja, bi dosegli zelo veliko. Na žalost je neprimerno enostavneje doseči, da otroci že zgodaj v življenju veliko gledajo televizijo, raziskave pa potrjujejo, da dobri gledalci televizije redkeje postanejo tudi dobri bralci knjig. In ko rečem misliti, mislim zlasti na tole: zaupati umu. Nisem rekel lastnemu umu, saj uma ni mogoče privatizirati, kar je izvrstno. In rekel sem zaupati, kar je veliko bolje kot poslušati učitelja in mu skušati ustreči za dobro oceno; verjeti avtoriteti, slediti ljubljenemu političnemu vodji; zanašati se na medije; ubogati šefa; podrejati se menedžerjem; verovati v Boga; sprejemati, kar reče vaški župnik. Učenci, ki bi se naučili zaupati umu, bi bili zagotovo samozavestnejši, samostojnejši, učinki njihovega delovanja v družbenem okolju pa bi bili opaznejši, kot so.

sreda, 09. avgust 2017

O pravih filantropih

Dr. Dušan Rutar
Barbara Ehrenreich je pred leti zapisala nekaj, o čemer bi moral razmišljati vsak resen človek, zlasti pa bi morali o tem vnovič razmisliti ljudje, ki kujejo v zvezde filantropijo, filantrope, donatorje in milijarderje, ki sem in tja dajo od sebe nekaj denarja v dobrodelne namene, potem pa jih na vsa usta hvalijo, včasih pa se hvalijo kar sami.

ponedeljek, 07. avgust 2017

Onkraj psihologije posebnih potreb

Dr. Dušan Rutar
Mary Douglas je nekoč rekla: psihologi so institucionalno nesposobni zapomniti si, da so ljudje družbena bitja. V trenutku, ko to vendarle spoznajo, vse skupaj že tudi pozabijo. Sam se strinjam z njo, zato sledi tale dnevniški zapis.

petek, 04. avgust 2017

Hegel o ljubezni do vednosti

Dr. Dušan Rutar
Ob prebiranju študijske literature se človeku nehote utrne spoznanje, kako pomembni in dobro premišljeni so veliki ideali človeštva o ljubezni, krepostnem življenju, vrednotah, spoznavanju samega sebe in resnice, medsebojnem potrjevanju, egalitarnosti, solidarnosti, demokraciji, bojih za univerzalno emancipacijo, kako izjemno natančno je na primer Hegel premišljeval o potrebi človeških bitij po medsebojnem, vzajemnem prepoznavanju, po prizadevanjih, da bi živeli v občestvih brez gospostva in hlapčevanja, obenem pa udarja kot strela z jasnega, kako prazni so slovenski politiki, ki tvorijo oblast in elito v tej deželi, kako votle so njihove besede, ki jih človek ugane že vnaprej, saj vedno znova uporabljajo enake besede in besedne zveze, pa naj gre za gospodarstvo, migrante ali begunce, prekarno delo, okoljske katastrofe, zdravje ljudi in čakalne dobe, podnebne spremembe ali preproste kraje, ki jih zmorejo nebodijihtreba na visokih položajih.

ponedeljek, 31. julij 2017

Teža sveta in izključevanje trpljenja

Dr. Dušan Rutar
Walter Benjamin je vedno znova opozarjal na dolžnost ljudi. Tudi na pravice, vendar najprej na dolžnost. Še natančneje: opozarjal je na pravičnost neke dolžnosti, na pravičnost v njenem izpolnjevanju. Ko človek izpolnjuje to dolžnost, je namreč že pravičen. Zamisel je zares kompleksna in izjemno produktivna, zato jo velja vnovič premisliti in ugotoviti, kako je z njenim izpolnjevanjem v aktualnem trenutku v konkretnem občestvu.

sobota, 29. julij 2017

Tekanje za obzorjem

Dr. Dušan Rutar
Zvečer je videti, kot da zahaja zvezda, od katere smo odvisni, za obzorjem. Ker smo razsvetljeni, vemo, da zvezda ne zahaja, ker je to zgolj iluzija, kajti v resnici se obrača planet, na katerem živimo. Kljub temu ohranjamo izraz sončni zahod. Ne zdi se nam problematičen, ker vemo, kaj se dogaja v resnici. Obstaja pa vzporednica, ki nam postreže z vpogledom v problem, ki se imenuje inkluzija otrok s posebnimi potrebami.

četrtek, 27. julij 2017

Izključevanje razuma in razumno izključevanje

Dr. Dušan Rutar
Ko človek odpre čokoladni jajček in najde v njem plastično igračko, naj bi bil presenečen. Tako vsaj pravi oglas. Toda presenečenja ni, kajti mala plastična igračka je podobna vsem drugim plastičnim igračkam, poleg tega pa je skoraj povsem neuporabna za igro, zato je vprašanje, če je sploh igračka, če zasluži svoje ime.

sreda, 26. julij 2017

Pomen videzov in brezhibnih teles

Dr. Dušan Rutar
Oglas pravi, da lahko ženske povsem svobodno in razumno, za majhen denar kupijo poseben tekstilni izdelek, s katerim oblikujejo svoje telo tako, da na zunaj ni videti nobene maščobne blazinice, nobene anomalije telesa in sploh nobene take oblike, ki je sporna, defektna, problematična, moteča, neestetska in taka, da je bolje, če je ljudje ne opazijo. Svoje telo lahko tako na videz preoblikujejo, da je videti brez posebnosti ali pa celo popolno. Oglas zagotovo sporoča, da je videz telesa pomemben, da so torej pomembni imaginariji, videzi, ne pa to, kar je res.

ponedeljek, 24. julij 2017

Spolzka tla

Dr. Dušan Rutar
Na vsakem koraku, vsak dan čisto vsi oglasi in čisto vsi medijski ljudje nagovarjajo vse druge ljudi k dinamičnemu, aktivnemu, hitremu, zdravemu življenjskemu slogu; nikoli ne pozabijo dodati obveznega pazite nase in drug na drugega. Ko se odpravljate na počitnice, vam zato strokovnjaki spretno svetujejo v slogu ljudskih psihologov, kako dinamično jih morate preživeti, kaj vse morate narediti, da bo čas, preživet na morju, v gorah, ob rekah, na livadah ali kje drugje, napolnjen z dejavnostmi, ki so pravilne, ustrezne in znanstveno preverjene, take torej, da boste pazili vsak nase in še drug na drugega, če jih boste dosledno izvajali. Na samih počitnicah lahko z malo sreče srečate tudi slovenske politike, ki vsako jutro tekajo naokoli in kajpak dinamično živijo, so zgled državljanom in obenem dobesedno mimogrede pridobivajo volivce, ki se brez izgovorjene besede strinjajo z njimi, da je treba dinamično živeti in da so ljudje, ki tako živijo, dobri, zaupanja vredni in tudi sicer v redu in zmožni voditi druge ljudi. Sosedje v kampu so praviloma v redu ljudje, pogosto so iz drugih držav, res pa je, da so tudi sami aktivni do poznih nočnih ur, zato težko zaspite, ker so poleg tega še dinamično hrupni. Aktivno življenje se prične že navsezgodaj naslednje jutro, saj vam govorijo, da je dobro biti dinamičen kar ves dan, zato mnogi ljudje tudi premalo spijo.

sobota, 22. julij 2017

Pomen javne rabe uma za inkluzijo

Dr. Dušan Rutar
Čisto mogoče je, da kdo ni navdušen nad prebiranjem filozofskih del, pod katerimi so podpisani avtorji, kot sta Kant ali Rousseau, ki sta živela v času francoske revolucije ali malo pred njo. Tako branje je lahko tudi izgubljanja dragocenega časa, ki je v kapitalizmu kajpak denar, kot nas nenehno prepričujejo; tako je mogoče razmišljati in tako tudi zares razmišljajo. Gotovo je tudi res, da ni vse zlato, kar sta napisala omenjena filozofa. Torej je dobro vzeti pamet v roke in brati pozorno ali čuječe, kot bi rekli v novoreku. In zares ne bi bilo slabo, če bi več časa namenili razmišljanju o pomenu treh zamisli, na katere naletimo, če si vzamemo nekaj časa in čuječe beremo, kar sta zapisala. Zamisli so vsaj tri: javna raba uma; obča volja; raz(um).

petek, 21. julij 2017

Izključevanje in sledenje

Dr. Dušan Rutar
Obstajajo izrazi, za katere se zdi, da so dandanes prepovedani. Da so izključeni, da jih nima smisla uporabljati, ker so poleg vsega tudi neproduktivni, zastareli. Da so, skratka, že na smetišču zgodovine. Eden takih izrazov je komunizem.

četrtek, 20. julij 2017

Zunaj in znotraj

Dr. Dušan Rutar
Nekdanji predsednik ZDA, Barack Obama, je s svojim političnim delovanjem v zadnjem desetletju zaznamoval zgodovinski prehod od enega načina delovanja ljudi k drugemu. Začel je s sloganom Da, zmoremo, danes prevladuje po vsem svetu neizrečeni in cinični Ne naredi ničesar neumnega. Vse skupaj pa naddoločajo pospešeno taljenje arktičnega ledu in segrevanje Zemlje, spirala poblaznelega ekonomskega tekmovanja, povečevanje izdatkov za vojsko in vojne, za katere je videti, da bodo trajale neskončno dolgo.

sreda, 19. julij 2017

Drugače o drugačnosti

Dr. Dušan Rutar
Pripravljam nov izobraževalni program. Imenuje se: Humanistika družbene pravičnosti. Inkluzija otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami namreč terja dobro usposabljanje vseh ljudi, ki se je lotevajo, povezuje pa se z vsemi boji ljudi za univerzalno emancipacijo.

ponedeljek, 17. julij 2017

Prihodnost pripada vsem

Dr. Dušan Rutar

Najprej je neka korporacija prek oglasov za svoj izdelek sporočila vsemu svetu, da prihodnost pripada vsem. Kot da je humanitarna organizacija, čeprav vemo, da je predator, ki hoče zgrniti čim več kapitala oziroma profitov. Zakaj se torej obnaša kot nekaj, kar ni, čemu sprenevedanje, če pa vsi vemo, da je plenilec, izkoriščevalec delavcev in podpornik elite, medtem ko navadnim ljudem za drag denar prodaja izdelek, ki bi bil lahko pol cenejši in bistveno boljši?