Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 23. marec 2017

Inkluzija kot izraz zgodovinske zrelosti

Dr. Dušan Rutar

Ko razmišljamo o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, kot jih še vedno ponesrečeno imenujejo, se naše razmišljanje objektivno razvija v koordinatah, ki jih izvrstno predstavlja tale knjiga: Clara Sabbagh, Manfred Schmitt (ured.). Handbook of Social Justice Theory and Research (Springer-Verlag New York, 2016). Dobro jo je zato imeti na mizi pred seboj in jo prebrati.Koordinate knjige in vsakega resnega razmišljanja o inkluziji obenem so:

1. filozofija pravičnosti;

2. sociologija pravičnosti;

3. psihologija pravičnosti;

4. ekonomija pravičnosti;

5. pravičnost in interesi posameznikov;

6. motiv za pravičnost;

7. verjetje v pravičen svet;

8. socialno-kognitivni in motivacijski procesi za motivom za pravičnost;

9. distributivna pravičnost;

10. proceduralna pravičnost;

11. retribucijska pravičnost;

12. psihologija družbene pravičnosti;

13. družbena pravičnost v svetu blagostanja;

14. pravičnost, morala in etičnost;

15. družbena dinamika pri legitimiranju pravičnosti;

16. pravičnost in kultura.



Ni preveč obsežno, je pa zahtevno. Pričakujemo, da tako tudi bo, kajti humanistično razmišljanje je od nekdaj zavezano najvišjim idealom in standardom človeških eksistenc. Naš dolg do Platona in Aristotela zato ni majhen, kajti njuno razmišljanje o družbeni pravičnosti je še danes resen vzor za vsakogar, ki bi hotel dobiti dober vpogled v resnico lastne družbene eksistence.

Prav zato bi rad poudaril tale zgodovinski filozofski vpogled, ki je nastal ob branju omenjenih avtorjev: Hegel, ki ju je prav tako bral, je zato nekoč povzel zgodovinsko filozofsko razmišljanje takole: filozofija je modrost zgodovinske zrelosti. Kaj pomeni njegovo spoznanje za nas, ko razmišljamo o družbeni pravičnosti, inkluziji in otrocih s posebnimi potrebami?

Pomeni tole: šele razmišljanje v najboljšem pomenu besede, kar filozofija zagotovo je, je zmožno prevesti aktualno življenje ljudi v jezik idej. Vsakdanja družbena realnost namreč ni pred eno minuto padla z neba ready made, temveč je rezultat zgodovine. Prav zato potrebujemo razmišljanje o njej, da bi vedeli, kako smo nastali kot produkt zgodovine.

Kar je aktualno, postane tako racionalno, in kar je racionalno, postane aktualno. Tako je samo jedro Heglove filozofije, iz katerega smemo sklepati, da so resnične družbene spremembe v imenu pravičnosti mogoče prav na podlagi idej oziroma spoznanj o zgodovini naše aktualne vsakdanjosti.

Naj to povem še po domače, da bo razumljivo vsakomur: filozofsko razmišljanje o našem vsakdanjem življenju le-tega že kritično presega, kar pomeni, da ustvarja oblike duhovnega razvoja, ki so drugačne od teh, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja.

Zapisano je izjemno pomembno, če vemo, da je kapitalistično življenje utemeljeno na družbeni nepravičnosti, izkoriščanju delavcev in kopičenju kapitala v rokah elit, kar ipso facto pomeni, da ga je treba presegati.

Preseganje vsakdanjih oblik materialnega in duhovnega življenja je torej zgodovinska nujnost.

Inkluzija otrok s posebnimi potrebami zato v luči zapisanega preprosto ne more biti zgolj njihovo vključevanje v večinske šole ter dodeljevanje osebnih asistentov in dodatne strokovne pomoči, kar je sicer hvalevredno početje, saj je eminentno družbeni projekt, projekt družbene pravičnosti, je zgodovinski projekt, ki ima pred seboj jasen cilj: ustvarjanje novih oblik duhovnega razvoja in novih načinov družbenega življenja za vse ljudi, ne le za otroke s posebnimi potrebami.



Slika: Hegel, star 58 let (Julius Sebbers, akvarel, 1828)