Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 5. april 2017

Inkluzija in politično delovanje

Nadvse pomenljivo in vredno resnega razmisleka je empirično dejstvo, da razmišljanja o inkluziji otrok s posebnimi potrebami tako rekoč nikoli niso podprta z dobrimi ekonomskimi in s prepričljivimi sociološkimi idejami o naravi sveta, v katerem živijo, in sveta, v katerega naj bi se vključevali. Včasih se zato zdi, da je inkluzija kot nekakšna čarovnija, ki se bo uresničila, če jo bodo dovolj dolgo zaklinjali, ali pa je zgolj neambiciozen projekt, s katerim želijo ustvariti vtis, da so posebni otroci že vključeni, ker imajo osebnega spremljevalca in se družijo z vrstniki, ki nimajo posebnih potreb.


Prav tako nastaja vtis, da so otroci s posebnimi potrebami nepolitična bitja, ki jih politika kratko malo ne zanima in jih niti ne sme zanimati. Zanimala naj bi zgolj politike in državne avtoritete, ki so zaposlene v institucijah, v katerih se ukvarjajo z njihovo inkluzijo po službeni dolžnosti, za svoje delo pa so tudi dobro plačani, kar nikakor ni nepomembno.

V resnici pa je ideja inkluzije od samega začetka bojev delavcev za boljše pogoje dela zavezana etičnosti in spreminjanju pogojev družbenega življenja. Ne vključevanju v obstoječo družbo torej, temveč spreminjanju družbe, da bo pravična do vseh ljudi, ne le do elit.

Prav zato na kratko predstavljam tole izvrstno knjigo: Joseph Halevi, G. C. Harcourt, Peter Kriesler, J. W. Nevile. Post-Keynesian Essays from Down Under Volume III: Essays on Ethics, Social Justice and Economics: Theory and Policy in an Historical Context (Palgrave Macmillan, 2016).

Knjiga je izvrstna zato, ker na prepričljiv način ponazarja in analizira povezave med dejavniki sveta, v katerem živimo, povezave, ki nam šele omogočajo misliti kompleksnost sveta na kompleksen način. Lahko jih kajpak zanemarimo, vendar s tem tvegamo, da bomo kompleksen svet razumeli na enostaven način, s tem pa se ipso facto prikrajšali za vpogled v resnico sveta. Ta nas morda ne zanima, toda ob tem se zastavlja vprašanje, kaj nas sploh zanima in kakšno vrednost ima tisto, kar nas po naključju vendarle zanima.

Ni v našem najboljšem interesu, da se prikrajšamo za vpogled v resnico sveta, v katerem živimo. Problem je namreč strukturen in velik: tudi če verjamemo, da nas resnica ne zanima, nas vselej že objektivno zanima, zato je koristno, če se lotimo branja in razmišljanja o njej, kajti posledice nezanimanja so vselej bolj ali manj dramatične.

Povezave so, shematično vzeto, tele:

1. etičnost in ekonomija;

2. izvir vsega zla;

3. pravična in nepravična ekonomija;

4. premagovanje družbene izključenosti;

5. socialna filozofija kot ekonomska znanost;

6. dereguliranje in blagostanje ljudi, ki nimajo dostopa do kapitala;

7. ekonomske perspektive in pravice delavcev;

8. inkluzija, politično delovanje in post-keynesianska teorija.



Ne vem, če obstajajo skupine ljudi, ki berejo take in podobne knjige, zagotovo pa bi bilo lahko koristno kakšno ustanoviti. Sam jo nameravam ustanoviti v bližnji prihodnosti.

Na sliki z začetka tega prispevka je zato čitalnica, v kateri je študiral Marx, ko je pred stoletjem in pol pisal prvi zvezek Kapitala, za katerega je Michael Roberts pred dnevi zapisal, da je the most profound and challenging study of the logic of the capitalist system that still dominates our lives. To je torej najbolj poglobljena in najbolj izzivalna študija logike delovanja kapitalističnega sistema, ki še vedno vlada nad našimi življenji.

In ker zares vlada, je zagotovo dobro premisliti, kakšne so posledice oziroma kakšni so učinki njegove prevlade.



Slika: The British Museum: The Reading Room. (Cassell, 1896).