Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 17. april 2017

O ljubezni do drugačnosti – 2.

Svet je utrujen od metafizičnega zatrjevanja; ljudje želijo poznati kriterije, s pomočjo katerih lahko razločijo dialektične iluzije čistega uma od resnice. Tako je pisal Immanuel Kant leta 1783.


Pisal je torej o razliki, o diferenci, ki nam omogoča razmišljanje o resnici, ki je drugačna od iluzij in mora biti drugačna od njih. Ko torej govorimo o drugačnosti, mislimo najprej in bistveno na razliko med resnico in iluzijami.

Ljubezen do drugačnosti je torej odnos do drugačnosti, ta pa je mogoča samo, če obstaja razlika med resnico in iluzijami. Če ne bi obstajala, bi imeli resen problem, kajti ljubezen do resnice bi bila isto kot ljubezen do iluzij, slednja pa je lahko le slepa ulica, ki v najboljšem primeru ne vodi nikamor, v najslabšem pa je uničevalna.

Tu se rojeva še en problem, kajti vsakdanja izkušnja vedno znova potrjuje spoznanje, da ljudje raje ljubijo isto ali zelo podobno, to, kar poznajo, česar se ne bojijo, kar jim je blizu, kar potrjuje njihove želje in interese po istem, medtem ko se drugačnosti bojijo, in se ji izogibajo, če je le mogoče. Ali kot je nekoč zapisal Freud: ego ljubi iluzije celo bolj kakor samega sebe.

Kako je potemtakem sploh mogoče ljubiti drugačnost? Je tudi to zgolj iluzija, puhlica, modni žargonski izraz?

Iz zagate, ki jo orišejo taka vprašanja, pa se kljub vsemu zlahka izvlečemo. Sklepamo namreč takole: če nastaja problem, ga je morda mogoče tudi razrešiti. Nikjer namreč ne piše, da je problem nujno zgolj nerešljiv problem. Problemi imajo tudi rešitve. Ne vsi in ne vselej, toda to bistveno ne spremeni zapisanega.

Ni torej nujno, da ego ljubi iluzije bolj kakor samega sebe, saj se lahko odpove iluzijam in preseže samega sebe oziroma ljubezen do iluzij ter spozna, da taka ljubezen sploh ne zasluži svojega imena. Taka je začetna definicija, ki nam pomaga razumevati ljubezen do drugačnosti: brez odpovedi iluzijam ta ni mogoča.

Odpovedovanje iluzijam lahko imenujemo krepost. Je obenem pogoj kreposti in njen učinek.

Ali zajema inkluzija otrok s posebnimi potrebami tudi razvijanje kreposti, kot so predlagali Stari, o čemer sem že govoril? Na vprašanje odgovarjajo številni avtorji, odgovoril pa je tudi Nietzsche.

Nietzschejev odgovor na vprašanje je zelo zanimiv in izzivalen, zato ga velja postaviti na dnevni red.

Filozof najprej ni prepričan, da so kreposti stabilne. Krepostni ljudje niso nujno tudi zanesljivi, pravi. Poglejte okoli sebe in se prepričajte sami. Izražanje kreposti je namreč do določene mere odvisno od posameznikov in situacij, v katerih se znajdejo. Kreposti zato različni ljudje uveljavljajo na različne načine, v stopnjah – enkrat malo bolj, drugič malo manj ali pa sploh ne. Kdor je torej pogumen ali resnicoljuben, ni pogumen ali resnicoljuben vselej, do vsakogar in v enaki meri.

Poleg tega je lahko kreposti preveč ali premalo. Kdor je pogumen, lahko postane tudi predrzen in pretirava, včasih pa se preprosto ne odzove, čeprav bi se moral. Kreposti namreč delujejo kot goni (izraz je sicer Freudov), kar pomeni, da nas silijo k delovanju, vendar je obenem res tudi tole: učinki našega delovanja oziroma vedenja niso nujno razumni, ker niso posledice razumnega odločanja.

Končni Nietzschejev sklep pa je usoden: ljudje, ki verjamejo, da je njihovo krepostno vedenje rezultat racionalnega odločanja in racionalnega nadzora nad seboj, živijo v iluziji. Sebe namreč nadzorujejo v veliko manjši meri, kot pa verjamejo, oziroma si želijo.

Freud se podpiše pod zapisano, vendar dodaja.

Iluzije je mogoče tudi spoznati in analizirati. Mogoče jih je postaviti v oklepaj, mogoče se jih je tudi znebiti. Ničesar usodnega in nujnega ni na njih.

Človek torej lahko preseže iluzije, lahko jih dekonstruira, kot bi rekel Derrida.

Na kaj mislim? Mislim na to, da se človek lahko zares loti svojih iluzij, lahko zares naredi nekaj dobrega. Možnost, da naredi nekaj dobrega, pa je univerzalna, večna in virtualna, kar pomeni, da jo je vselej mogoče uresničiti v praksi, kot se reče.

Ljubezen je torej nujno ljubezen do drugačnosti, sicer tvegamo, da ostanemo ujetniki iluzij, ki jih sicer lahko ljubimo celo bolj kakor sebe. Inkluzija brez ljubezni do drugačnosti, ki pomeni tudi krepitev kreposti, ni mogoča, saj je ujeta v iluzije – na primer v iluzije o naravi inkluzije.



Slika: Črno na belem (foto: Dušan Rutar)