Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 16. maj 2017

Inkluzija ali komu zvoni?


Prevladujoči načini našega razmišljanja, govorjenja in delovanja v zvezi z inkluzijo so sila zanimivi. Inkluzijo obravnavamo, kot da bi obstajala sama od sebe, osamela, nepovezana, izključena, brez njenega nasprotja oziroma brez njenega logičnega komplementa. Besedica da bi lahko imela drugačen pomen, če ne bi imeli na razpolago tudi besedice ne. Le kako bi lahko razumeli pojem dobro, če ne bi obstajal tudi pojem slabo, zlo. Kaj neki bi pomenila beseda inkluzija, če ne bi obstajalo stanje, ki bi ga lahko poimenovali ekskluzija? Inkluzija brez ekskluzije je palica, ki ima le en konec, list, ki ima le eno stran.


Ekskluzijo, logični komplement inkluzije, je v večini praktičnih primerov najbolj udobno zamolčati in se obnašati, kot da ne obstaja. Inkluzija je pomirjujoča iluzija. Ekskluzija je neprijetna resnica. Ko razmišljamo o primernosti, učinkovitosti in uspešnosti inkluzije, je morda zato bolj koristno, če usmerimo pozornost v tisto, česar nismo povedali. Inkluzijo opazi v vsakdanjem življenju le malokdo. Običajno se je zavedajo le izključeni, ki so preko inkluzije vključeni, in tisti, ki so pri vključevanju izključenih neposredno udeleženi. Ekskluzije ne more opaziti v vsakdanjem življenju skoraj nihče razen izključenih, seveda.

Če morda kdaj razmišljamo o izključenosti, si moramo priznati, da do tega pojava ne bi prišlo, če ne bi pri izključevanju na določen način sodelovala večina članov družbe. Kar zadeva večino ljudi, za katere inkluzija ni potrebna, se ekskluzija dogaja drugim. Za večino članov družbe ekskluzija ne obstaja. Izključenost je nevidnost. Večina članov skupnosti ekskluzije ne zaznava. Ne zaznavajo je zato, ker niso izključeni. Ne zaznavajo je zato, ker to ni njihov problem.

Do izključitve posameznikov ali skupin pride, ker ti posamezniki ne ustrezajo zahtevam ali pričakovanjem, ki obstajajo v družbah in skupnostih. V vsaki družbi je mogoče prepoznati pričakovanja in zahteve, ki jim mora vsak posamezni član družbe ustrezati. Običajno tem zahtevam in pričakovanjem zadosti večina članov družbe in pripadnikov skupnosti. Težava pa lahko nastane, če se zahteve in pričakovanja spreminjajo tako, da postajajo kriteriji zadovoljivosti vedno strožji in jim je zato vedno težje zadostiti. V takem primeru grozi izključitev vedno večjim družbenim skupinam.

Zahteve in pričakovanja, ki jih je mogoče zaznati v sodobnih potrošniških družbah globaliziranega sveta, so pretežno usmerjene v sposobnost posameznikov in skupin za ustvarjanje dodatne vrednosti izdelkov in storitev v tekmovanju na trgih, za zagotavljanje konkurenčne prednosti v primerjavi s tekmeci na trgih, za kopičenje dobička, seveda na trgih, in za trošenje proizvedenih dobrin, uganili ste, spet na trgih.

Razmere na trgih pa se neprestano zaostrujejo. Konkurenčno prednost na trgu je mogoče doseči z novimi tehnologijami, ki so vedno zahtevnejše, ter z novimi znanji, ki so vedno bolj specialistična. Dodano vrednost je mogoče ustvarjati s ponujanjem izdelkov in storitev, ki lahko predstavljajo resnično izboljšavo ali rešitev problemov, a vedno bolj pogosto sloni ustvarjanje dodane vrednosti na prepričevanju potrošnikov in ustvarjanju bolj ali manj izmišljenih potreb s pomočjo trendov, mode, vplivnih javnih osebnosti in spektaklov. K zaostrovanju razmer na trgih pa bodo vedno pomembnejši delež prispevali še drugi dejavniki, kot so, denimo, klimatske spremembe in omejenost nekaterih pomembnih naravnih virov.

Zahteve po koristnosti, dinamičnosti in prilagojenosti, ki jih bo sodobna globalizirana potrošniška družba naslavljala na posameznike in skupine, se bodo zaradi zaostrovanja razmer na trgih in zaostrovanja splošnih pogojev na našem planetu verjetno le še povečevale. Ta možnost pomeni, da se lahko tudi začasno srečno vključene in trenutno zadovoljivo prilagojene človekolike lupine kaj kmalu znajdemo v svetu izključenosti, ki za nas ta hip morda še ne obstaja.

Komu torej zvoni? Zvoni komurkoli izmed nas in nam vsem.

Slika: Bilo je nekoč na divjem vzhodu (foto: Dušan Čeferin)