Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sobota, 13. maj 2017

Kaj pričakujemo od življenja



Film Realive (Mateo Gil, 2016) je meditacija o nekem vprašanju, ki je morda samo jedro človeškega življenja, obenem pa je izvrsten odgovor, ujet v poseben ritem pokoja, notranjega miru, tišine, blagodejne samote in boleče zavesti o končnosti, ki je sprva strašljiva, potem pa počasi vse bolj domača, varna in koncu nenavadno vabljiva. Tudi odgovor je nenavaden in nepričakovan, saj ima obliko množice vprašanj, ki se začnejo zastavljati v otroštvu, predstavljajo pa začetno refleksijo samega življenja, ne jaza, človeške duše ali njegove osebnosti, ki je pogosto zgolj osredotočena nase, narcistična in zaprta.


Zakaj teče čas v otroštvu počasi? Zakaj doživljamo svet sprva intenzivno, potem pa vse manj intenzivno? Zakaj nečesa, kar smo že doživeli, ne doživimo nikoli več? Zakaj doživimo nekaj zgolj enkrat, potem pa se vse življenje trudimo, da bi se tisto ponovilo, pa se ne? Po čem hrepenimo, česa si zares želimo, kaj bi radi?

Kaj bi radi od življenja, kaj pričakujemo od njega? In kaj se nam dogaja, ko se vse bolj boleče zavedamo, da je kratko, lahko pa je tudi zelo kratko, če prezgodaj zbolimo za rakom ali kako drugo neozdravljivo boleznijo?

Marc (Tom Hughes) se sprašuje, kako bi življenje podaljšal, potem ko mu zdravnik sporoči usodno diagnozo. Rad bi še živel, kajpak, saj je zelo mlad, toda vprašanja se zdijo neusmiljena. Kaj lahko pričakuje, če njegovo telo zamrznejo in odmrznejo v daljni prihodnosti, ko bodo znali zdraviti njegovo bolezen, vsi njegovi bližnji pa bodo že zdavnaj mrtvi?

Toda samo spraševanje ima alternativo v obliki drugih vprašanj, ki so morda še boljša. Marc ne more sprejeti konca, tako kot ga ne morejo številni drugi ljudje, toda duh je vendarle tak, da se je na koncu mogoče tudi sprijazniti, da je treba oditi.

Ko se zbudi v prihodnosti in ima novo telo, nič ni tako, kot si je predstavljal, da bo. V novem svetu je zgolj ikona, simbol tehnološkega napredka, medicinski čudež, v katerega so investirali bogati vlagatelji, ki si kajpak želijo, da bi čudež čim dlje simboliziral njihovo podjetnost, darežljivost, moč, denar in bogastvo.

Nenadoma se zastavi novo vprašanje. Kaj pričakujejo drugi ljudje od nas? Kaj pričakuje od nas samo življenje? In kaj pričakuje ljubi bog, če seveda sploh obstaja?

Še pred tem pa je vprašanje, kaj pričakuje tuzemski kapital, kaj pričakujejo bogati ljudje. Marc nenadoma ne more več umreti, kajti prav predstavniki elite želijo, da živi, životari in se opoteka skozi življenje, prepredeno s tehnologijo, z zmogljivimi napravami in drugimi civilizacijskimi dosežki, zapakiranimi v medicinske novosti in digitalne naprave, medtem ko so spomini na neko drugo življenje vse intenzivnejši, vse bolj boleči in vse bolj naddoločeni z zadnjim, ultimativnim vprašanjem: zakaj vedno znova verjamemo, da nas čaka nekaj lepega, resničnega in dobrega za vogalom, potem pa se za nazaj izkaže, da smo vse to zgrešili in da se je že zdavnaj zgodilo?


Slika: Ali drevesa sanjajo? (foto: Dušan Rutar)