Dr. Dušan Rutar
O jutrišnjem dnevu lahko razmišljamo na tri načine. Prvič, jutri bo na voljo le še več istega. Drugič, jutrišnji dan ne bo povsem enak današnjemu, mu bo pa na las podoben. Tretjič, preprosto ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan, in ne moremo vedeti. Mene zanima predvsem slednja možnost. Zanima me zato, ker vem, da delujejo v svetu močne konservativne sile, ki ne dovolijo sprememb, in še močnejše ultra konservativne sile, zaradi katerih naj bi se ljudje končno vrnili v nekakšne zlate stare čase, ko je bil svet še v redu. Zanima me bodočnost onkraj tega.
Ko se ljudje vsake toliko časa odpravljajo na volitve, včasih rečejo, da volijo koga samo zato, da ne bi oddali glasu komu drugemu, proti komur sicer so. Ker na volišču torej ne morejo reči, proti komu so, so za nekoga, za katerega jim je lahko sicer čisto vseeno. Na voljo nimajo kandidata, ki bi ga podprli, zato se njihovega glasu razveseli kandidat, ki niti ne ve, da je dobil glas tako rekoč po pomoti. Malo oddaljenejša vzporednica je tale: ljudje so proti beguncem in invalidom, migrantom in gejem in lezbijkam in drugim nebodijihtreba, ker ne upajo in ne znajo biti proti vsem tistim neo-fevdalnim elitam, ki imajo v rokah ves kapital, zaradi česar so njihova življenja skromnejša, kot bi lahko bila.
V orisani perspektivi je zagotovo zelo pomembno vprašanje, kakšen bo jutri. Bo na primer inkluzija zares pomenila vključitev vseh ljudi v ta svet, bo res zavladala družbena pravičnost? Le kako bo zavladala? Kdo bo storil nekaj, da bo prevladala, kajti sama od sebe prav gotovo ne bo?
Če oddamo glas političnim kandidatom, da ga ne bi oddali drugim, ki jih ne želimo videti na oblasti, kakšen jutri s tem gradimo? Saj ljudje, ki bodo s pomočjo naših glasov prišli na oblast, tam ne bodo zato, ker mi želimo, temveč bodo zato, ker ne želimo, da bi bil kdo drugi. Kaj smo s tem storili za lepši jutri, ki ga želimo? Ničesar.
Družbeno polje preči razcep: dejstvo je, da se povečujejo neenakosti med ljudmi, obenem pa se krepijo tudi antagonizmi, ki jih ustvarja sama globalizacija. Inkluzija otrok s posebnimi potrebami je v takem svetu zgolj romantična ideja iz nekega drugega sveta.
Balibar zato v svojem prispevku, objavljenem pred kratkim v Libération, sklene takole: potrebujemo več novih oblik zastopanja ljudi ter iskrenejše, bolj pošteno in resnicoljubnejše artikuliranje realnih (družbenih, op. cit.) konfliktov, da bi dobili državljani nazaj moč, s katero bi vplivali na oblastna razmerja.
Res je torej, da živi vse več ljudi, katerih življenja so neposredno podrejena logiki profitabilnosti kapitala, res pa je tudi, da potrebujemo drugačen svet, v katerem ne bo ljudem vladala neo-fevdalna gospoda, temveč si bodo ljudje vladali kar sami, če smem tako reči.
Če inkluzija ne pomeni samo-upravljanja, ne pomeni ničesar, kajti elite prav gotovo ne bodo nikoli dovolile, da bi se svet spreminjal v nasprotju z njihovimi interesi, ki pomenijo vladanje in kopičenje kapitala oziroma profitov.
V veselje mi je tole branje: L. A. Kauffman, Direct Action: Protest and the Reinvention of American Radicalism (Verso, 2017).
