Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 12. maj 2017

Kritika kot pogoj realnosti

Dr. Dušan Rutar

Vsakdo je vselej že vključen v občestvo, le da nikoli niso vsi ljudje vključeni tako, kot se jim zdi, da bi bilo prav; niso vključeni niti tako, kot bi bilo objektivno prav. Torej ne moremo reči, da ima vsakdo svoje mesto v družbi (elita na vrhu, srednji razred vmes, vsi ostali na dnu). Morda bi kdo želel, da bi bilo tako, vendar ne more biti. Družba ni organska naravna celota, v kateri je vnaprej predvideno, kje bo kdo živel in kje mu je mesto.


V zgodovini so pogosto skušali postavljati ljudi tja, kjer naj bi jim mesto odredili Bog, Narava, geni ali znanstveniki, politiki ali drugi, kar jih je bilo zainteresiranih za red v družbi, toda nikoli, ampak res prav nikoli se ni izšlo.

Mimogrede: leta 1932 so v Nemčiji številni politiki in navadni ljudje pričakovali od Hitlerja, da bo naredil v deželi – red. In ga tudi je. Posledice seveda poznamo.

Kdor ima torej vtis, da živi na robu družbe, tam najverjetneje tudi zares živi. Če želi biti kje drugje, mora imeti pred seboj drugačno predstavo družbe, ne le svojega položaja v njej.

Logično je nemogoče, da bi bili vsi ljudje v središču, saj bi potem sam pojem središča izgubil ves pomen. Dokler bodo ljudje na vrhu (elite), bodo tudi ljudje pod njim.

Nemara pa je najpomembnejše tole: ljudje imajo občutek za pravičnost; imajo ga po naravi. Občutek jim pravi, da pravična družba ne more biti taka, da ima v njej vsakdo tak položaj, kot mu pripada glede na njegove sposobnosti oziroma zmožnosti.

Pravična družba ni meritokratska družba in ta ni pravična.

Pravična ni zato, ker ne more biti, kajti ne obstaja absolutni kriterij, s katerim bi objektivno presojali, kako pomemben je kdo, kam spada in kje na lestvici bi moral ostati.

Protest proti družbeni nepravičnosti zato ni le protest proti meritokraciji, temveč je obenem tudi protest zoper samo realnost realnosti, obremenjeno z lestvicami in razvrščanjem ljudi.

Na kaj mislim?

Mislim na kritični odnos do družbene realnosti in na kritični odnos do same realnosti realnosti. Realnost namreč ni kar dana, ni narejena in ne obstaja tam zunaj. Vselej jo moramo razložiti, interpretirati, zato je izraz realnost realnosti tako pomemben, saj nam pove, kako dobri smo pri razlaganju realnosti, kako realne so naše razlage.

Boljše razlage so tiste, ki odpirajo pogoje za nove odprte razlage realnosti. Realnejše je torej tisto, kar je odprto, to pa obenem pomeni, da noben družbeni položaj ljudi ni določen enkrat za vselej. Po domače: ne obstaja absolutni kriterij, kdo je lahko kralj in kdo je nesposoben, neprimeren, manjvreden ali kako drugače obsojen na marginalno družbeno življenje.

Natanko v tem smislu je družbena realnost vselej fragilna, krhka, lomljiva, nekoherentna in odprta za kritična misel.

Paradoks realnosti pa je, da zaradi odsotnosti kritične misli nenadoma ni več odprta. Realnost torej ni nekaj, kar je izdelano in je včasih vredno kritike, temveč je nekaj, kar je je odprto in vselej vredno sebe šele skozi kritiko.