Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 19. maj 2017

Ponižnost, ne pa ponižanost

Hollywood nam vedno znova postreže z izdelkom, nad katerim nismo le navdušeni in očarani, saj so izdelki dobri tudi za razmišljanje; ne vsi, kajpak, nekateri pa prav gotovo. In razmišljanje je za simbolna bitja zelo pomembno. Na primer o naravi hendikepa, o naravi ranljivih družbenih skupin, o družbenem življenju elit, o izključevanju, o naravi oblastnih razmerij, o sanjah navadnih ljudi, o prihodnosti, pomenu tehnologij in vsem drugem. Sem sodita tudi skorajšnja filma Beauty and the Beast (Bill Condon, 2017) in Ghost in the Shell (Rupert Sanders, 2017); mimogrede: Rupert Sanders je režiral tudi Sneguljčico in lovca (Snowwhite and the Huntsman, 2012).


V filmu Duh v školjki je Major (Scarlett Johansson) tehnološka kreacija brez primere: človeški možgani v povsem sintetičnem robotskem telesu. Njena ustvarjalka je dr. Ouelet (Juliette Binoche), ki sicer govori o čudežu, toda Major ima resen problem: njeni spomini so taki, da se povsem nenadzorovano pojavljajo v zavesti in so oprijemališča za vse, česar se bo Major naučila o svoji preteklosti, ki pa ni taka, kot bi si lahko predstavljala. Nekaj je zato drugače, kot misli ali verjame.

Vselej je nekaj drugače, kot verjamemo in bi radi verjeli.

Skupaj s tem filmom je zato dobro gledati še film Ex Machina (Alex Garland, 2014) in Lucy (Luc Besson, 2014). Kar je staro, se bo namreč prenovilo, le da se ne bo nujno prenovilo v obliki, ki si jo želimo.

Taka je narava hendikepa: v vsakem človeku je nekaj, kar uhaja njegovemu nadzoru.

Hendikep zato ni kulturna travma, saj je izraz strukturne narave človeške eksistence, ki je neodvisna od vsake kulture. Kaže se na različne načine, saj določa razmerja med partikularnim in univerzalnim, ki niso človeška, ampak so strukturna. Sam hendikep je univerzalen in ima številne partikularne oblike, ki so nujno različne med seboj.

Ranljive družbene skupine so zato le izraz administriranja teh, ki jim je udobno, kajti določanje takih skupin je povsem naključno oziroma arbitrarno ali pa je izraz delovanja družbenega sistema, ki ga sicer imenujemo kapitalizem, ta pa zagotovo uhaja nadzoru teh, ki bi ga radi administrativno nadzorovali.

Ljudje, ki jih imenujejo ranljivi, so zato predvsem objektivno onemogočeni, ker nimajo dostopa do kapitala. Nihče jim ne brani dostopa, zato je prekratko govoriti o pohlepnih in pogoltnih kapitalistih, saj je dostop strukturno onemogočen, kar pomeni, da jutri ne bo nič drugače, zlasti pa ne bo bolje.

Kaj preostane človeškemu bitju?

Pripravljen sem biti ponižen, ne pa ponižan. Naj menoj ni nobene avtoritete razen neskončnega uma, zato je ponižnost upravičena, a jo je treba strogo ločevati od ponižanosti, ki je človeški produkt. Podrepniki in pritlehni ljudje me ne zanimajo niti malo, zato se z njimi ne družim. Prepoznam jih od daleč in vsakič, ko odprejo usta. Iz njihovih ust namreč prihajajo klišeji in puhlice, očitno je, da ne zmorejo zahtevnejših vsebin. Svojo majhnost hočejo spremeniti v nekaj velikega, zato so kakor tista pravljična žaba, ki se je hotela napihniti, da bi bila velika kakor vol.

Major končno spozna, kar mora spoznati. To je dobro zanjo, dobro pa je tudi za njene ustvarjalce. Spomini nas namreč v resnici določajo, še bolj pa nas določa zmožnost za razmišljanje o vprašanju, kaj je naša temeljna naloga in dolžnost na tem svetu, ki ga obvladuje kapital, toda tudi njemu nekaj uhaja, saj je uhajanje strukturno nujno.




Slika: Diogen prižiga luč pri belem dnevu, da bi poiskal poštenega človeka (Jean-Léon Gérôme, 1860)