Strah pred zrcali

Dr. Dušan Rutar

Britansko-pakistanski pisatelj in intelektualec Tariq Ali je napisal knjigo z naslovom Fear of Mirrors, ki jo je priobčila založba Verso (2017). V knjigi beremo o usodi neke družine in njenih članov, skozi katero prepoznavamo delovanje družbenih mehanizmov, zaradi katerih se ljudje sprašujejo, kakšen smisel in pomen ima to, kar počnejo vsak dan, medtem ko verjamejo, da veliki ideali, ki niso samo njihovi in o katerih razmišljajo, dejansko predstavljajo realne vzvode za življenje, v katerem človek lahko preseže dnevne rutine in naredi nekaj velikega, vrednega in trajnega. Ko se zdi, da je vse v najlepšem redu, se nenadoma vse sesuje v prah, ostanejo pa le boleči spomini na dni, ko je bilo upanje veliko, vendar vnaprej obsojeno na neuspeh.


Poleg te knjige pa berem še eno, ki je na zelo zanimiv način povezana z zgodbo, ki mi jo je te dni povedala neka mladenka.

Knjiga je tale: Tara Brabazon. Enabling University: Impairment, (Dis)ability and Social Justice in Higher Education (Springer International Publishing, 2015). Teme, s katerimi se ukvarjam med branjem, so:

1. politika stopnic;

2. politika mobilnosti;

3. politika modelov;

4. politika nalepk in stigem;

5. ustvarjanje sprememb;

6. zakaj so šole pomembne;

7. onkraj stigem in oznak;

8. diferenca in presojanje;

9. univerzalni dizajn: dizajniranje za življenje in učenje.


Knjiga je namenjena resnemu razmišljanju o skoraj nevidnih ovirah, s katerimi je prepredeno vsakdanje življenje ljudi, ki nosijo cel kup nalepk, diagnoz in stigem, kot bi bilo ključno v življenju, da ima človek na sebi nekje nalepko, na kateri razločno piše, kdo je in v katero kategorijo spada. Kaj je narobe z nami, da ves čas sledimo logiki nalepk in diagnoz?

In zgodba? Sledi.

Moj hendikep je, da naivno verjamem ljudem, ki mi pravijo, da sem čisto v redu človek, da se znam smejati in da sem inteligentna. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bilo te preklete cerebralne paralize, ki je moja usoda.

Cerebralna paraliza je moja usoda v svetu, v katerem vedno znova doživljam ponižanje v smislu: saj je vse v redu, le … Vedno je namreč nekaj, kar moti, vedno je nekaj, zaradi česar ne morem tekmovati z drugimi ljudmi, iti z njimi vštric, vedno je nekaj, zaradi česar mi razbija srce, se potim in mi postane nerodno, ko pristane na meni tisti dobro znani pogled, pred katerim se želim skriti, pa se nimam kam. Skrivam svojo roko, ki mi ne služi, a ne pomaga. Jasno je, da ne pomaga, saj vsi vidijo roko in to, da jo skušam skriti. Zakaj to počnem?

Ker mi je nerodno, da imam tako roko, da nerodno hodim, da ne morem narediti vsega, kar bi rada. Najslabše pa je, da mi je nerodno tudi doma, ker mi postaja vse bolj jasno, da se tudi moja mama ne more sprijazniti z mojo cerebralno paralizo, čeprav dobro ve, zakaj jo imam.

Radi bi ji ustregla, a vem, da to ni mogoče. Zakaj to delam? Zakaj hočem narediti nekaj nemogočega?

Občutek imam, kot da se moram nenehno pred nekom opravičevati, da imam to cerebralno paralizo. Kot da sem kužna, kot da sem moralno pokvarjen človek. Tamle zunaj zares hodi veliko moralno problematičnih ljudi, pa se zaradi tega nihče ne razburja. Nihče jih ne spravi za zapahe, čeprav ljudje okoli njih vedo, da so moralno pokvarjeni.

Zakaj me je vedno znova strah, zakaj se ne bojijo drugi ljudje, ki bi se zares morali bati česa? Ničesar nisem storila narobe, pa me je vendar ves čas strah.



Slika: Sama (foto: Dušan Rutar)