Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sobota, 29. julij 2017

Tekanje za obzorjem

Dr. Dušan Rutar
Zvečer je videti, kot da zahaja zvezda, od katere smo odvisni, za obzorjem. Ker smo razsvetljeni, vemo, da zvezda ne zahaja, ker je to zgolj iluzija, kajti v resnici se obrača planet, na katerem živimo. Kljub temu ohranjamo izraz sončni zahod. Ne zdi se nam problematičen, ker vemo, kaj se dogaja v resnici. Obstaja pa vzporednica, ki nam postreže z vpogledom v problem, ki se imenuje inkluzija otrok s posebnimi potrebami.
Danes ne živimo v mehanskem svetu iz XIX. stoletja, saj živimo v digitalnem svetu XXI. stoletja, ki je obenem tudi stoletje pametnih naprav, ki so v resnici računski stroji. Mesta delavcev ne obstajajo globoko pod zemljo, nad katero bi obstajala Klub sinov in čudež Večnih vrtov. Delavci niso utrujeni od deseturnega dela, ker delajo samo osem ur dnevno, če delo sploh imajo. Niso kakor lutke, ker so izobraženi, kvalificirani in imajo kompetence, kot pravi novorek, zato so tudi sorazmerno samostojni pri delu. Pa vendar moramo povedati še nekaj, kar sicer ni redni sestavni del našega vsakdanjega razmišljanja o svetu in tem, kar se dogaja v njem.

Povedati moramo natanko to, kar vidimo v izjemnem filmu Fritza Langa z naslovom Metropolis. Vidimo namreč delavce, ki morajo biti ves čas ob strojih. Če niso, se zgodi nesreča. Zanje torej velja, da so tam, kjer morajo biti, biti pa morajo tam, kjer je njihovo mesto, kamor spadajo, da vse skupaj, Metropolis, brezhibno deluje.

Vse se ujema, čeprav je razmišljanje krožno in ne pojasni ničesar.

Ali ne velja natanko ista logika tudi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami? So natanko na tistem kraju v družbi, kjer morajo biti, kamor spadajo. Imajo posebne potrebe, ker je nekoč nekdo rekel, da jih imajo, saj jih nimajo od nekdaj in tudi od nekdaj se ne imenujejo otroci s posebnimi potrebami. Enako velja tudi, ko rečejo, da potrebujejo inkluzijo.

Nekdo reče, da potrebujejo otroci s posebnimi potrebami inkluzijo, potem pa se sproži vrsta postopkov in procesov, mehanizmov in strategij, da bi se inkluzija tudi zares zgodila. A kaj se dogaja v resnici, onkraj dozdevkov in iluzij?

Če pustimo pravljice ob strani, se dogaja natanko tole: poteka inkluzija v družbo, v kateri se nenehno povečujejo razlike med revnimi ljudmi in elitami, kar pomeni, da se pripadniki elite še hitreje vključujejo kot vsi drugi ljudje. Vse skupaj je zato podobno tekanju za obzorjem, ki se oddaljuje še hitreje, kot se mu navidezno približujemo.

Obstaja torej iluzija, da pomeni inkluzija otrok s posebnimi potrebami vključevanje v družbo, ki se nikamor ne premika. Podobno nam že nekaj desetletij govorijo, da bo postala Slovenija druga Švica. Problem pa je tale: tudi če bi stala Švica absolutno pri miru, Slovenija ne bi nikoli postala druga Švica, ker se v njej preprosto ne dogaja to, kar se dogaja v Švici. Če bi se Slovenija kam premikala, potem bi kvečjemu zgrešila pri miru stoječo Švico.

V resnici se Švica premika z veliko hitrostjo in se obenem oddaljuje od Slovenije kot kakšna raketa, da se nam zdi, da stojimo pri miru.

Otroci s posebnimi potrebami se skušajo približevati obzorjem kapitalističnega sveta, približujejo jih zlasti strokovnjaki, toda obzorje se odmika z veliko hitrostjo, ker je kapitalizem tako zelo dinamičen sistem družbenega življenja.