Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 31. avgust 2017

Je bolje biti pameten ali neumen?

Dr. Dušan Rutar
Oglas pravi, da so očala X očala zmagovalcev. Zdravi razum bi odvrnil: meni je vseeno. Oglas pa vam skuša podtakniti logično napačno razmišljanje, s katerim naj bi se vseeno ukvarjali, da boste tudi sami zmagovalci, če boste kupili očala zmagovalcev, da bo nekaj njihove zmagovalne narave čudežno prešlo na vas. Veliko bolje bi bilo, če bi se ljudje bolj zanašali na logiko, kajti objektivno dejstvo je, da so očala zgolj očala in čisto nič drugega, uporabljamo pa jih za zaščito oči ali za korekcijo vida. Zmagovalci ali poraženci pač potrebujejo očala, če ne vidijo dovolj dobro, to pa je tudi vse, kar je o tem treba povedati. Oglasi seveda skušajo izkoriščati ljudi in njihovo pripravljenost na naivnost, logične napake, zanikanje objektivne realnosti in celo nesmisle, da bi kupili izdelke, ki so včasih povsem nepotrebni, velikokrat pa niso nič drugega kot stvar, ki naj bi se magično, zaradi oglaševalskega čaranja, spremenila v presežek nad seboj, ljudje pa naj bi bilo zato zadovoljni, če ne celo srečni. Končni cilj vsega tega početja je kajpak zgolj dobiček za nekatere, ne pa zadovoljstvo ali sreča ljudi. Taka je ena ključnih vulgarnih koordinat naših kapitalističnih življenj.

sreda, 30. avgust 2017

Ogenj v srcu

Dr. Dušan Rutar
Ogenj je poseben pojav, piše v knjigi Psihoanaliza ognja Gaston Bachelard; to je knjiga, ki jo imam že od nekdaj na posebnem kraju v svoji sobi. Je pojav, ki ga pozna sleherno človeško bitje. Vsakdo ve, kaj vse pomeni sedeti zvečer ob tabornem ognju in poslušati pripovedi ali pa pripovedovati drugim, ki sedijo okoli ognja in se grejejo v hladni noči. Ogenj je namreč živ element in kot tak je univerzalen. Obenem je intimen, pravi Bachelard, kar pomeni, da je v vsakem človeku. Je v srcu čisto vsakega človeškega. Torej je v njegovem srcu nekaj intimnega, nekaj najbolj osebnega, obenem pa je tudi nekaj univerzalnega, večnega in neuničljivega. Vse to je v srcu vsakega človeka in je v srcu vseh ljudi. Gotovo smemo reči, da je prav zato vsak človek enak vsakemu drugemu človeku.

Odrezan jezik

Špela Razpotnik

(...)

The nobodies: nobody’s children, owners of nothing. The nobodies: the no ones, the nobodied, running like rabbits, dying through life, screwed every which way.

Who are not, but could be.
Who don’t speak languages, but dialects.
Who don’t have religions, but superstitions.
Who don’t create art, but handicrafts.
Who don’t have culture, but folklore.
Who are not human beings, but human resources.
Who do not have faces, but arms.
Who do not have names, but numbers.
Who do not appear in the history of the world, but in the police blotter of the local paper.
The nobodies, who are not worth the bullet that kills them.

torek, 29. avgust 2017

Vzgoja za srednji vek

Dr. Dušan Rutar
Sir Michael Anthony Eardley Dummett, ki je bil filozof, je pred desetletji zapisal o nekem drugem filozofu, ki je bil tudi matematik, njegovo ime je Friedrich Ludwig Gottlob Frege, tole: šele s Fregejem je postalo jasno, kaj je cilj filozofije – njen cilj je analiziranje strukture misli; in edina ustrezna, prava metoda za analiziranje misli je analiziranje jezika. Ni pomembno, ali se kdo strinja s filozofom ali ne, kajti zares pomembno je, da je v približno istem času kot Frege (1848 – 1925) živel in deloval Sigmund Freud (1856 – 1939), ki je trdil natanko isto, a ni bil filozof: bodite pozorni na besede, ki jih uporabljate, saj ne vplivajo le na vas, ampak lahko močno vlivajo tudi na druge ljudi, kajti ljudje smo bistveno simbolna bitja ali bitja jezika. Ali so ljudje navadno pozorni na svoje besede in na besednjak, ki ga uporabljajo? V glavnem še vedno niso, čeprav je minilo že sto let, kar sta Frege in Freud dokazala pomen rabe jezika za medsebojne odnose in razumevanje sveta, ker so preprosto preveč egocentrični in zaverovani v iluzije. A kot rečeno: uporabljene besede ne vplivajo le nanje, temveč vplivajo tudi na druge. Pozitivno, lahko pa tudi zelo negativno. Ceno je vselej treba plačati, pa če to hočejo ali ne.

ponedeljek, 28. avgust 2017

Meritokracija

Dr. Dušan Rutar
Izraz v naslovu današnjega dnevnika je zagoneten. Ljudje ga slišijo sem in tja, toda to je vse premalo. O njem bi morali veliko razmišljati, saj pomembno naddoloča njihova vsakdanja življenja celo takrat, ko tega ne vedo. Kaj se torej dogaja?

četrtek, 24. avgust 2017

Go for more

Dr. Dušan Rutar
Tak je napis na velikanskem plakatu. V Sloveniji. Lahko bi bil v slovenščini, a ni. Morda je droben izraz prislovičnega slovenskega hlapčevanja, vendar me ta hip to ne zanima. Morebitnega potrošnika, ki razume angleško, preprosto poziva, naj hoče, zahteva, terja, potrebuje, želi več. Nič novega, kajpak, saj je tak osnovni slogan samega kapitalizma, ki traja že kar nekaj stoletij, pa vendar bi se rad še enkrat lotil razmisleka, kam nas poganja kapitalizem in kako mu svobodno hlapčujemo.

sreda, 23. avgust 2017

Logika vidnosti in etika zla

Dr. Dušan Rutar
Pravijo, da ima človek pravico videti. Prav. A še pomembnejša je pravica videti, kako nastaja vidno, kako vztraja, zakaj in čemu, ter vedeti, zakaj nečesa vedno znova ne vidimo, čeprav se zdi, da bi lahko videli vse.

torek, 22. avgust 2017

Nesvoboda kot blago

Dr. Dušan Rutar
Naomi Klein je v svoji knjigi No Logo natančno orisala obrat v načinu proizvodnje dobrin, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sam sem dovolj star, da se tega obrata natančno spomnim. Obrat je tale: proizvajalci dobrin naj ne proizvajajo več produktov, dobrin pač, temveč morajo pod nujno proizvajati blagovne znamke (brands). Proizvodi nenadoma niso bili več zanimivi, zanimive so postajale podobe blagovnih znamk, zanimive so postajale izkušnje, pripete nanje. Danes tako vsak povprečni oglaševalec ve, da mora prodati kupcem izkušnje, nekaj, kar se dobro podaja njegovi osebnosti. Pomembno je torej prodati, pomembno je zapeljati kupca, da bo kupil nekaj, karkoli, samo da bo kupil in prispeval k rasti BDP-ja. Toda nekaj je pri tem povsem ušlo z vajeti.

sobota, 19. avgust 2017

Navade navadnih ljudi

Dr. Dušan Rutar
Mediji imajo silno radi razmišljanje, kakšne so navade uspešnih ljudi. Popisujejo in fotografirajo jih na dolgo in široko, razkošno jih predstavljajo, uspešni ljudje jim jih kajpak rade volje razkrivajo, navadni ljudje pa … No, navadni ljudje na žalost pogosto sklepajo takole: če se bom navzel navad uspešnih ljudi, bom čez čas tudi sam uspešen. Čarovnija pa v resnici ne deluje, kajti uspešni ljudje imajo te in one navade, med katerimi so tudi take, ki jih nikakor ne bi želeli razkriti javnosti, in jih seveda tudi zares ne razkrijejo, ljudje z enakimi navadami pa niso nujno uspešni. Uspešni ljudje torej niso uspešni zaradi navad, saj so dejavniki uspešnosti isto drugje, in pogosto imajo čisto navadne navade, kakršne imajo tudi drugi ljudje, zato ni razloga, da bi jih obešali na veliki zvon. Poleg tega je uspešnost naključna ali arbitrarna. Zakaj na primer velja, da je uspešen fuzbaler, ki ga kupi klub za sto milijonov evrov, ne pa kmet, ki sicer ne zna brcati žoge, zato pa zna pridelati dovolj hrane zase in za tisoče drugih ljudi? In zakaj so tako pogosto uspešni ljudje, ki znajo prodajati izdelke sumljive kakovosti, voditi nekaj časa velike korporacije, dokler te ne zaidejo v gigantske dolgove, da jih morajo znova in znova reševati, niso pa uspešni delavci, ki znajo delati z lastnimi rokami, preživeti z nekaj stotaki na mesec, vzgojiti svoje otroke in jih dobro pripraviti za življenje v brutalnem svetu, da so pošteni, iskreni, resnicoljubni in empatični?

sreda, 16. avgust 2017

Uporaba konja za en dan

Karl Marx v prvem zvezku Kapitala zelo jasno dokaže, da dela delavec pod nadzorom kapitalista, saj mu pripada delavčevo delo. O tem ne more biti nobenega posebnega spora, kajti delavec je blago, ki se prodaja na trgu delovne sile, kapitalist pa je človek z denarjem, ki to blago kupi; kapitalist zato ni nekdo, ki daje delo, saj je trgovec, ki kupuje blago. Ne kupi ga tako, kot so nekoč kupovali sužnje, na primer za vse življenje, tako kot kupimo kak predmet, saj ga kupi za določen čas in sklene z njim pogodbo o plačilu. Najame ga za osem ur dnevno, lahko pa tudi za manj ur. Ali kot piše Marx: kapitalist plača dnevno vrednost delovne sile; uporaba te mu torej pripada za ta dan, tako kakor uporaba vsakega drugega blaga, na primer konja, ki ga najame za en dan.

torek, 15. avgust 2017

Paradoks egoista

Dr. Dušan Rutar
Freud je genialno pokazal, kako močan je človekov nadjaz v svoji iracionalnosti, kako razdiralen je lahko in kako prek njega ljudje uničujejo drug drugega, ko si vedno znova kaj očitajo, ko moralizirajo, ko kričijo drug na drugega, ko si dokazujejo nesposobnosti, ko kažejo s prstom na druge ljudi, lahko pa tudi na sebe. Številni imajo zato močne občutke krivde, neustreznosti, nesposobnosti, nezmožnosti, nekje globoko v sebi so trdno prepričani, da niso nič vredni, da so leni in nesposobni, da so drugi ljudje boljši od njih, inteligentnejši od njih, da imajo zmogljivosti, ki jih sami preprosto nimajo, a bi jih morali imeti, ker drugi pravijo tako. Živeti s takimi občutki je, kot bi živel v peklu; človek se trudi ustreči nečemu, čemur preprosto ni mogoče ustreči, kar pomeni, da je ujetnik slabe neskončnosti. Resnično, pogosto starši že v otroštvu lastnim otrokom dokončno sporočijo, da so manj vredni od njih, manj sposobni, da zapravljajo čas za neumnosti, da niso dovolj koristni, da premalo delajo. Otroci so na take načine izključeni, še preden začnejo dobro živeti in ustvarjati vrednost. In trpijo; nekateri vse življenje.

petek, 11. avgust 2017

Konec počitnic

Dr. Dušan Rutar
Prvi sovražnik filozofije je – neumnost. Tudi zato bi morali v šolah učiti otroke misliti; če bi večini privzgojili ljubezen ali celo strast do branja, bi dosegli zelo veliko. Na žalost je neprimerno enostavneje doseči, da otroci že zgodaj v življenju veliko gledajo televizijo, raziskave pa potrjujejo, da dobri gledalci televizije redkeje postanejo tudi dobri bralci knjig. In ko rečem misliti, mislim zlasti na tole: zaupati umu. Nisem rekel lastnemu umu, saj uma ni mogoče privatizirati, kar je izvrstno. In rekel sem zaupati, kar je veliko bolje kot poslušati učitelja in mu skušati ustreči za dobro oceno; verjeti avtoriteti, slediti ljubljenemu političnemu vodji; zanašati se na medije; ubogati šefa; podrejati se menedžerjem; verovati v Boga; sprejemati, kar reče vaški župnik. Učenci, ki bi se naučili zaupati umu, bi bili zagotovo samozavestnejši, samostojnejši, učinki njihovega delovanja v družbenem okolju pa bi bili opaznejši, kot so.

sreda, 09. avgust 2017

O pravih filantropih

Dr. Dušan Rutar
Barbara Ehrenreich je pred leti zapisala nekaj, o čemer bi moral razmišljati vsak resen človek, zlasti pa bi morali o tem vnovič razmisliti ljudje, ki kujejo v zvezde filantropijo, filantrope, donatorje in milijarderje, ki sem in tja dajo od sebe nekaj denarja v dobrodelne namene, potem pa jih na vsa usta hvalijo, včasih pa se hvalijo kar sami.

ponedeljek, 07. avgust 2017

Onkraj psihologije posebnih potreb

Dr. Dušan Rutar
Mary Douglas je nekoč rekla: psihologi so institucionalno nesposobni zapomniti si, da so ljudje družbena bitja. V trenutku, ko to vendarle spoznajo, vse skupaj že tudi pozabijo. Sam se strinjam z njo, zato sledi tale dnevniški zapis.

petek, 04. avgust 2017

Hegel o ljubezni do vednosti

Dr. Dušan Rutar
Ob prebiranju študijske literature se človeku nehote utrne spoznanje, kako pomembni in dobro premišljeni so veliki ideali človeštva o ljubezni, krepostnem življenju, vrednotah, spoznavanju samega sebe in resnice, medsebojnem potrjevanju, egalitarnosti, solidarnosti, demokraciji, bojih za univerzalno emancipacijo, kako izjemno natančno je na primer Hegel premišljeval o potrebi človeških bitij po medsebojnem, vzajemnem prepoznavanju, po prizadevanjih, da bi živeli v občestvih brez gospostva in hlapčevanja, obenem pa udarja kot strela z jasnega, kako prazni so slovenski politiki, ki tvorijo oblast in elito v tej deželi, kako votle so njihove besede, ki jih človek ugane že vnaprej, saj vedno znova uporabljajo enake besede in besedne zveze, pa naj gre za gospodarstvo, migrante ali begunce, prekarno delo, okoljske katastrofe, zdravje ljudi in čakalne dobe, podnebne spremembe ali preproste kraje, ki jih zmorejo nebodijihtreba na visokih položajih.