Dijana Kožar Tratnik
Navdušili so me s svojim nastopom in jasno usmerjenostjo. Zahtevajo spremembo družbe in se zavedajo, da morajo biti radovedni, samoiniciativni, iznajdljivi in odprtih glav. Prav tako vedo, da je pomembno imeti pri doseganju teh ciljev podporo in razumevanje odraslih. Vse se začne že zelo zgodaj, možgani so izjemno nevroplastični in skoraj nikoli ni čisto prepozno. Kaj bomo naredili mi, danes, tukaj in sedaj? Jih bomo slišali, ali si bomo rekli papir prenese vse in se dalje posvečali svojim vsakodnevnim opravilom?
Tudi govorci so mi dali misliti. Očitno se svet vrti, in vsake toliko le pride do točke, ko se stvari, vsaj za trenutek ali pa zgolj navidezno, prekrijejo in sestavijo v smiselno celoto. Ali pa so vsa ta ujemanja stvar tega, kam usmerimo svojo pozornost.
Moja pozornost je po službeni dolžnosti usmerjena v soočanje s posledicami delovanja (šolskega) sistema in vpeljevanje primernejših vsebin, metod in načinov dela. Ker gre za blog o inkluziji in ustvarjanju inkluzivnih odprtih sistemov, občestev oziroma skupnosti, bi z vami delila poziv, ki smo ga bili deležni tam navzoči.
Poskrbite, da s temo diha cela šola. Naj živi. Naj postane skupni projekt. Letos smo ga zasnovali tako, da boste lahko skupaj z mladimi pripravili konkretne predloge in tudi opazovali kakšen je postopek njihove realizacije. Kaj se zgodi in kje se zatakne. Kaj se da in kaj nikakor ne gre. Lahko bomo raziskovali, zakaj nekaj ne gre. Na področju prehrane, na primer.
Celotno izobraževanje je bilo zelo socialnopedagoško naravnano. Ta izraz uporabljam, da bi z njim opisala način (življenja, gledanja na svet), ki se prikriva z vso to silno teorijo, ki smo je redno deležni bralci tega bloga. Človeški način. Humanističen. Način dela v šoli za 21. stoletje. Nevroznanstveno dokazano delujoč. Temeljni socialnopedagoški pojmi: opolmomočenje, moderiranje, spreminjanje perspektive. Način, ki si v slovensko šolsko polje šele utira pot. Ker sem bila tovrstnega usposabljanja deležna tudi sama, po študijski dolžnosti, lahko potrdim, da je takšen vzgojnoizobraževalni sistem neverjetno zanimiv, preizkušeno deluje in sproža empirične učinke, skladne s prevladujočima temama tega zapisa: aktivno državljanstvo ter šolstvo in šolski sistemi. Ampak jaz nisem učiteljica.
Decembra 2016 sem se udeležila še enega pomembnega dogodka: zaključnega srečanja programa Erasmus plus, ki ga je pripravil Movit, nacionalna agencija, odgovorna za financiranje in nadzor nad kakovostjo izvajanja mednarodnih projektov na področju mladine in razvoj mladinskega dela. Z evalvacijo je bilo ugotovljeno, da se pri projektih, financiranih iz tega vira, v Sloveniji premalo dela na področju spodbujanja aktivnega državljanstva (mladih, ker je bila raziskava narejena na mladih).
Tema, s katero se bomo v otroškem parlamentu tako nekaj časa ukvarjali, je šolstvo in šolski sistemi. Zajema nas vse, tako ali drugače. Navezuje se na konkretno potrebo občestva v točno določenem času in lahko predstavlja iztočnico za razmislek o tem, kaj lahko kot posamezniki storimo, da vplivamo na izboljšanje lastnega skupnega položaja.
Da je šolskemu sistemu iz časa Marije Terezije dokončno odklenkalo, čivkajo že ptički na vejah, mi pa smo izvedeli, da bo potrebno sistematično delovati na najbolj mikro nivoju, na posamezni šoli. Šolski sistem se ne bo spremenil sam od sebe, spremenili ga bodo otroci, če jih bomo znali mi – starši in tisti, ki z njimi vstopamo v odnose po službeni dolžnosti – vključiti v procese odločanja, jih navdušiti za učenje in jim privzgojiti strast do raziskovanja resnice. Kakršnekoli že. Tega se pač ne da narediti z vlivanjem informacij, dejstev in podatkov v igre željne glave tistih, za katere pregovorno pravimo, da na njih svet stoji. Tudi če tako nalaga učni načrt in zakon in vsi tako delajo ... S sodelovanjem v projektih smo zavezani spoštovanju drugačnih direktiv.
Avtonomnost učiteljev, javna raba uma, skupno soočanje z realnimi problemi v realnih okoljih, finski čudež in aktivna participacija mladih, tudi tistih, takih zgolj po srcu, v vseh fazah določenega procesa, so ključne besede, s katerimi bi rada ponazorila, da je kljub vsem formalnim in včasih navideznim oviram mogoče proces posodabljanja šolskega sistema pospešiti. Kot posameznikom nam ni treba zgolj pasivno čakati, da se bo spremenil zakon ali pa da bodo od zgoraj prišla nova, posodobljena navodila.
Pot si tlakujemo sami.
Sedaj pa bi rada z vami delila zgodbo, ki me je nagovorila do te mere, da sem se lotila priprave tega zapisa. Podrobnosti sem pozabila, gre pa nekako takole: Nekoč, davno tega, so nekega dečka poslali k mojstru, da bi se izučil za xxx. Mojster je bil posebne sorte tič in ni kaj dosti govoril. Deček ga je prosil: Mojster, nauči me. Mojster mu je pokazal vrv in rekel: Vleci za vrv. Nato sta se posvetila vsak svojemu opravilu. Deček je vlekel, mojster pa je bil tiho in je delal svoje. In tako je minil dan, minila sta dva dneva, minil je ves teden. In deček je spet prišel do mojstra. Vlekel sem. Sedaj me nauči. Mojster je odgovoril: Vleci za vrv. In deček je spet vlekel. In vsakič, ko je mojstra kaj vprašal, mu je ta odvrnil isto: Vleci za vrv. Tako je minilo nekaj let. Po določenem času je deček nehal spraševati in je samo še vlekel. Minilo je še nekaj časa. Deček je počasi postal mož in spoznal, da od mojstra ne bo dobil odgovorov. Nekega dne mu je rekel: Naučil sem se vleči vrv. Domov grem. Mojster mu je odvrnil: Čestitam. Naučil si se najpomembnejše lekcije v življenju, naučil si se potrpežljivosti. Lahko greš. In je šel.
Zgodba se je zaključila z iskrenim začudenjem gospe, ki nam jo je prebrala. Kaj pa mi? Kaj bomo naredili? Bomo še kar naprej vlekli za vrv ali smo se naučili lekcije? Verjamem, da nas je dovolj. In verjamem, da bi, če bi se povezali, lahko naredili velike stvari.
Čisto socialnopedagoško.
Tudi jaz tako mislim in se veselim drugega dela izobraževanja. Ljudem pa privoščim, da bi bili čim večkrat deležni omenjenega pristopa.
Fotografija: Blazno resnično o šoli in šolskem sistemu (foto: Dijana Kožar Tratnik)
