Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 19. september 2017

Moralna avtoriteta in odpiranje prostora

Dr. Dušan Rutar
Včeraj je bilo na televiziji rečeno, da potrebuje Slovenija novo moralno avtoriteto. Bilo je v zvezi s skorajšnjimi volitvami predsednika države. Kdo bi pomislil, da potrebujemo novo moralno avtoriteto, ker stara ni dovolj dobra, lahko pa bi si tudi mislil, da moralne avtoritete sploh nimamo, in jo kajpak potrebujemo. A zakaj bi jo potrebovali, saj se zdi, da je treba v življenju zlasti slediti denarju in težiti k dobičkom, ne pa spoštovati moralne avtoritete? In kaj moralna avtoriteta sploh je? Russell Blackford v knjigi z naslovom The Mistery of Moral Authority (2016) zagovarja zamisel, da ima verjetno vsak človek močan občutek, da mora ubogati moralne principe. Morda takega občutka nima čisto vsak človek, toda kljub temu je avtorjeva zamisel, ki jo je sicer tako sijajno obdelal že Kant, produktivna.

Če ima torej človek občutek, da mora slediti moralnim načelom, ali to že pomeni, da jim bo tudi zares sledil? Nikakor ne.

Lahko se odloči, saj je svoboden, da jih bo zanikal, utajil, prezrl ali preprosto podredil načelu ugodja, rekoč, da so moralni principi sicer hvalevredni, toda sam jim bo sledil samo toliko, kolikor mu bo sledenje v korist, kajti v kapitalističnem življenju morala ne plačuje položnic, denar, ki ga je treba najprej zaslužiti, pa jih.

Kako je potem z moralno avtoriteto? Kateri človek sploh lahko dobi status take avtoritete, saj se nihče ne rodi z njim?

Nekateri filozofi dokazujejo, da je moralna avtoriteta objektivna, drugi pravijo, da je objektivna, ker je utemeljena v znanosti, spet tretji so prepričani, da je morala zgolj mit. Kako se potemtakem znajti?

Pogosti so tudi argumenti, da človekovo moralno vedenje utemeljuje razum, kar naj bi pomenilo, da so za moralno delovanje na voljo najboljši razlogi. Ko imam torej v roki take razloge, se preprosto moralno obnašam, ker nimam dobrega razloga, da se ne bi.

Je torej mogoče reči, da je moralno vedenje tisto, za katerega imamo najboljše razloge, in tisto, ki obenem podpira naše blagostanje (well-being)?

Argument pravi, da bi se moral človek vesti tako, da bi bilo njegovo vedenje skladno s prepričanjem o tem, kaj bi želel, če bi bil fully rational. In kaj pomeni izraz fully rational?

Pomeni, da bi se vsak človek, za katerega bi lahko dokazali, da je fully rational, v enaki situaciji vedel enako, da bi torej izbral in želel isto. Že od daleč pa se vidi, da je to povsem nemogoče, kajti človek je subjekt želje, ne pa želeče bitje, ki naravnava svojo željo po razumnih argumentih.

Če bi naravnaval svojo željo po razumnih argumentih, se ne bi nikoli zaljubil in nikoli ne bi sklenil nobenega prijateljstva; najbolj razumne bi bile poroke iz preračunljivosti. V ljubezen pa preprosto pademo, zanjo se ne odločamo skladno z argumenti za ali proti. Noben argument, pa če je še tako razumen, nas ne more potisniti v ljubezen.

Paradoks razuma pa je, da je najbolj razumno natanko to, da človek subjektivira, kar naj bi bilo objektivno.

Moralna avtoriteta je zato človek, ki poskrbi za tako subjektivacijo in svobodno sprejme nase etično dolžnost, zaradi česar čuti, da mora nekaj narediti, ker je tako prav, obenem pa ve, da ne more ponuditi zadnjega razloga za svojo odločitev. Ali kot je nekoč rekel Martin Luther: tudi če bi hotel drugače, ne bi mogel.

Zadnji razlog namreč ni argument, temveč je sama odločitev. V tem je bistvo Kanta: s svojo odločitvijo za etično maksimo prispevam zadnji kamenček, ki je še potreben. Z mojo odločitvijo se tako odpre nov simbolni prostor, v katerem lahko na nov način razmišljam o etičnosti in njeni naravi. Prostor je namreč neskončen in odprt.

Natanko v orisanem obzorju Slovenija dejansko potrebuje moralno avtoriteto, človeka torej, ki zmore odpreti nov prostor za možnost novega, drugačnega življenja, ki ni naravnano na denar, dobičke, uspeh, brezmejno rast ali neskončno kopičenje istega.