Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 27. oktober 2017

Digitalno izključevanje ljudi

Dr. Dušan Rutar
Splošno prepričanje, da nove digitalne pametne naprave, pametne tehnologije, medmrežje in vse drugo iz digitalnega sveta povečuje demokracijo ljudi, ker lahko tako rekoč vsakdo sodeluje in pove svoje mnenje o čemerkoli, je zmotno. Ne v celoti, kajpada, toda povedati moramo še drugi del zgodbe, ki se imenuje digitalni odvzem (digital deprivation). Simptomatično je, kako malo govorijo o njem.

četrtek, 26. oktober 2017

Posebna potreba po čustvenem krmilu

Dr. Dušan Rutar
Na včerajšnjem predavanju sem imel ves čas občutek, da je prav, da govorim o občutkih. O njih se sicer premalo pogovarjamo, premalo jim zaupamo in premalo poslušamo drug drugega, ko kdaj pa kdaj vendarle spregovorimo o njih; tako kažeta vsakdanje življenje in klinika, isto dokazujejo znanstvene študije. Na koncu predavanja pa sem imel občutek, da nisem povedal vsega, kar sem hotel povedati, zato bom v tem dnevniškem zapisu nadoknadil zamujeno.

sreda, 25. oktober 2017

Delitev izkušenj, ne le dobrin

Dr. Dušan Rutar
Danes začenjam z novimi predavanji s skupnim naslovom Kaj lahko nevroznanost in kognitivna znanost povesta učiteljem. Udeležba na predavanjih je kajpak prostovoljna, sama predavanja pa so zamišljena na poseben način, o katerem želim spregovoriti na tem kraju.

torek, 24. oktober 2017

Logika obljube in izginjanje drugačnosti

Dr. Dušan Rutar
Kapitalistično življenje je v radikalnem smislu vsaj v eni razsežnosti svojega delovanja naravno. Ne mislim, da živimo ljudje, kot živijo živali v naravi, mislim pa, da je kapitalizem kot sistem proizvodnje in distribucije dobrin zmožen do konca izkoristiti naravo človekove nezavedne želje, ki jo je prvi natančno opisal Freud: želje ni mogoče neposredno zadovoljiti, jo je pa mogoče v imaginarijih vedno znova poskušati zadovoljiti. Zadovoljiti je sicer ni mogoče, je pa mogoče presežno uživati v samih poskusih, da bi se zgodilo nemogoče. Zveni nenavadno in tudi je nenavadno.

sobota, 21. oktober 2017

Materino mnenje o inkluziji

Dr. Dušan Rutar
Rad imam, ko so sogovorci inteligentni in mi ne poskušajo prodajati megle, me ne ponižujejo s puhlicami, s klišeji, tisočkrat ponovljenimi izjavami, stereotipi ali tistim moje mnenje je. Uživam, ko se misel v pogovoru razvija, se bogati, ko čutim, da skupaj prispevamo k bogastvu, h kognitivnemu zadovoljstvu. Sovražim pa, ko sem po pogovoru prazen kot sod, utrujen in intelektualno ponižan. Zadnjič se mi je pripetilo tole.

četrtek, 19. oktober 2017

Šola za življenje?

Dr. Dušan Rutar
Nadaljujem s predavanji po slovenskih šolah. O kognitivni znanosti, o nevroznanosti in o tem, kaj lahko povesta učiteljem in učencem in staršem ter snovalcem izobraževalnih in vzgojnih politik. V vseh teh letih sem obiskal že nekaj sto šol in srečal na tisoče učiteljev, ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, svetovalnih delavcev, učencev, dijakov in študentov. In vse bolj jasno mi je, kako daleč so vsakdanje šolske prakse od znanosti, kako trdovratno je vraževerje, kako malo pripravijo šole učence in dijake na vsakdanje zadeve, kot so pogovarjanje, čustveno in socialno življenje, etika in morala, humanistika. Učenci se v njih še vedno učijo veliko abstraktne matematike, vendar vsakdanje življenje in medsebojni odnosi v njem niso stvar abstraktne matematike. Ljudje se ne naučijo pogovarjati o sebi in o tem, kar imajo med seboj, s pomočjo fizike, kemije ali abstraktne matematike. Z njimi se ne naučijo vplivati na svoja čustva, ki jih pogosto povsem obvladujejo, da so pod stresom, zaskrbljeni in depresivni, ne naučijo se osebnostne rasti, z njo ne morejo dojeti etičnosti in njenih maksim, kako se znajti v vrtincu medsebojno izključujočih se zahtev po čuječnosti, sočutju, hvaležnosti, bogatenju, sebični skrbi zase in kopičenju kapitala. Tamle zunaj se dogajajo zelo konkretne stvari, o katerih v šoli komaj kdaj slišijo, o njih se ne pogovarjajo, zato pa se učijo na pamet tone informacij, ki jih pozabijo tako hitro, kot jih nakopičijo, ker možgani tako delujejo, saj jih evolucija ni naredila, da bodo posoda za informacije. Ljudje zato pogosto izbirajo vraževerje in se zatekajo v mistiko, verjamejo v nevidnega in nikoli dokazanega Boga, obenem pa udrihajo po filozofiji, rekoč, da je preveč abstraktna, oddaljena od konkretnega življenja in človekovih čustev! Raziskave potrjujejo, da se večina učencev v šoli dolgočasi, toda učni načrti so vse bolj natrpani z dolgočasnimi informacijami, ki jih človek sicer dobi, kadar hoče, s klikom miške. Psihoterapevti in psihoanalitiki na kongresih poročajo, kako velikansko število ljudi nujno potrebuje pogovore z njimi, ker imajo sicer na tisoče prijateljev na svojih digitalnih profilih, a nikogar, s katerim bi se resno pogovarjali o tem, kar jih najbolj zanima, skrbi ali obremenjuje. Življenje je naporno, izjavljajo ljudje, ogromno si jih pomaga z alkoholom, s sladkorji, z drogami in s tabletami, s problematično in celo nevarno hrano, toda vse skupaj ne rešuje problemov, saj se jih še dotakne ne. Treba se je odločati, toda pogosto ni blizu nikogar, da bi se nanj zanesli, da bi se z njim inteligentno pogovorili, saj so nekatere odločitve zares težke. Veliko je propagande, žargona in puhlic, malo je modrosti in inteligence. Mediji se polnijo s praznimi in včasih neumnimi vsebinami, da si umetno dvigujejo gledanost, da žvenketajo cekini, ljudem pa sporočajo, da je čisto v redu, če so egocentrični, medsebojno odtujeni in čustveno izpraznjeni, preobremenjeni, dinamični, večno aktivni in prav tako večno utrujeni. Vse je mogoče kupiti in prodati, dodajajo, zato se morajo že v šolah naučiti podjetnosti in vsega drugega, kar pač sodi zraven. Kapitalistična podjetnost je zares velikanska, ogromna pa je tudi škoda, ki jo povzročajo orkani, velikanski gozdni požari, poplave, dvigovanje morja, taljenje ledu in druge katastrofe. O podnebnih spremembah nekateri še vedno dvomijo, čeprav jih pojasni osnovnošolska fizika. Na kratko: v šolah so pomembnejše abstraktne in od sedanjosti oddaljene vsebine, ki jih pretirano hvalijo, medtem ko so konkretne in zelo otipljive vsakdanje zadeve, med katere sodijo kapitalistično izkoriščanje ljudi in zemeljskih virov energije, uničevanje lokalnih gospodarstev v imenu globalizacije, korupcija politikov, tajkunov in mednarodnih korporacij, prazni politični spektakli, revščina, nezaposlenost, begunci in izključevanje milijonov ljudi, da nimajo nobenega dostopa do kapitala, tisto nekaj, za kar vselej zmanjka časa, je nepomembno, nezanimivo ali pa preprosto ne obstaja, ker o takih težkih temah pač ne bomo razmišljali, saj se je treba predajati zabavi, biznisu in skrbeti za iluzije.

sreda, 18. oktober 2017

Goli in brez sedla

Dr. Dušan Rutar
Ljudje tvorijo občestva in za tako delovanje morajo verjeti v nekaj skupnega; morajo imeti občutek dolžnosti, obveznosti, dolga. Če bi bilo mogoče, da ne bi verjeli v kaj takega, bi lahko živeli tako, kot živijo mravlje v mravljišču, ki ne potrebujejo upanja, zaupanja, verjetja, morale in etike, pa mravljišče vseeno deluje kot dobro namazan stroj. Živeli bi tako, kot predvideva neoklasična ekonomska teorija: nihče ne bi imel najmanjšega razloga, da verjame kateremu koli drugemu človeku, da mu zaupa. Vsakdo bi skrbel zgolj zase in sledil svojim interesom.

torek, 17. oktober 2017

Moje nebogljeno dete

Petra Greiner
Nisem povsem prepričana, ampak morda se je že jutro pričelo povsem nesprejemljivo. Prezgodaj, ponudilo le skodelico zeliščnega čaja in hitenje v mesto, kamor smo prispeli pred dnevi s trajektom. Utrudili so me tržnica, ugotovitev, da knjigarne, kjer bi potolažila nakup njihovega prevoda biografije nekega umetnika, ni bilo, brijoš s čokolado in Levova nepopita Cedevita.

ponedeljek, 16. oktober 2017

Nova revščina

Dr. Dušan Rutar
Vedno živijo ljudje, ki ne sodijo popolnoma v občestvo, in vedno bodo živeli; nekako štrlijo iz njega. Na primer: če imajo vsi kmetje v vasi po pet krav, eden pa ima samo eno, je že predmet razprav, da je morda len, da nima ustreznih genov, da bi se potrudil in kupil pet krav, da je nekaj v njegovi naravi, da je drugačen. Zlasti pa bi razmišljali, da je na neki način nevaren. Le kaj ima za bregom, bi se spraševali. Ljudje bi skušali ustvariti kategorijo, v katero bi ga potisnili. Tako ustvarjanje je tipično zanje celo tedaj, ko verjamejo, da smo vsi ljudje drugačni in različni.

petek, 13. oktober 2017

Jaz kot zadovoljni prostovoljni suženj

Dr. Dušan Rutar
Obstaja še ena oblika izključevanja iz občestva, o kateri ljudje v glavnem ne razmišljajo. Odkrijemo jo v Platonovem delu Država, v poglavju, v katerem filozof spregovori o votlini in njenih prebivalcih. Mislim na parabolo o votlini. Kdor jo pozna, ve, da se izmed vseh prebivalcev končno eden osvobodi in odide, ker verjame, da je zunaj votline drugačen, lepši, boljši svet. Torej lahko rečemo, da se prostovoljno izključi, saj ga k odhodu nihče ne sili. Vprašanje pa je, zakaj mu ostali ne sledijo, zakaj ne želijo v domnevno boljši svet.

četrtek, 12. oktober 2017

Subjektivna tema in globalni najstniki

Dr. Dušan Rutar
Morda se komu zdi nenavadno, toda če natančno prisluhnete ljudem, zlahka ugotovite, da navadno zastavljajo vprašanja šele, ko že poznajo odgovor. Od človeka, ki mu zastavijo vprašanje, želijo odgovor, ki ga že poznajo, da bi bili zadovoljni in potrjeni v svojem mnenju. Torej smemo sklepati, da zgolj iščejo potrditev in da jih zmede vsak odgovor, ki ga ne pričakujejo, lahko pa jih tudi spravi v stisko, ki se ji seveda želijo izogniti. Prav tako lahko rečemo, da se obnašajo kot otroci, ki potrebujejo varnost in težko prenesejo, če se kdo ne strinja z njimi. Morda je na globalni ravni najbolj dramatičen primer otročjega vedenja ta hip besedni spopad med ameriškim in severnokorejskim predsednikom. Njun primer nam veliko pove o življenju v poznem kapitalizmu, ne le o enem in drugem možu: življenje ni zgolj vse bolj duhovno in etično prazno, temveč je tudi napolnjeno s spektakli, šovi, propagando in puhlicami ter z oblikami vedenja sicer odraslih ljudi, ki so značilne za otroke in nezrele najstnike: žur do nezavesti, neskončne zabave, takojšnja prizadetost, užaljenost, če se kdo ne strinja z njimi, potreba po tem, da je vse pozitivno, da so vsi ljudje vselej nasmejani, da se izogibajo resnim temam. A vse skupaj ne napolni duhovne praznine in ljudje to čutijo.

Zabave ter invalidi

Aleksandar Zarić
Kot mladostnik počasi izoblikuješ, kaj ti je všeč in v kateri stil oziroma subkultro spadaš; mene sta pritegnila elektronska glasba in obiskovanje takih in drugačnih elektronskih koncertov. Zdi se mi, da še kar obstajajo tisti klišeji o tem, da invalidi ne morejo na zabave da morajo biti doma, da so še vedno rahlo neprimerni za zunanji svet. Seveda se vse da, če se hoče.

torek, 10. oktober 2017

Ostanki življenja

Dr. Dušan Rutar
Za pisanje teh blogov nihče od nas ne bo dobil Nobelove nagrade, je pa kljub temu zanimivo potegniti vzporednico s pisanjem letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, ki je Kazuo Ishiguro. Vzporednice ne bom potegnil, ker bi se želel primerjati z njim, temveč jo bom potegnil, da bi poudaril pomen tiste razsežnosti naših življenj v kapitalizmu, ki nas počasi in zanesljivo uničuje. Naj zato za začetek navedem zgolj droben podatek: raziskave dokazujejo, da vsaj vsak peti delavec na delovnem mestu trpi zaradi duševnih motenj, težav, problemov, bolezni. Vprašanje, ki si ga zato velja zastaviti, je tole: kakšna delovna okolja ustvarjamo, da toliko ljudi trpi zaradi duševnih motenj, in zakaj?

ponedeljek, 09. oktober 2017

Divje zgodbe

Dr. Dušan Rutar
Film Divje zgodbe (Relatos salvajes, Damián Szifron, 2014) je vreden ogleda, ker nam postreže z več zgodbami, ki na različne in zelo prepričljive načine razmišljajo o tem, kar imamo ljudje med seboj, obenem pa nam ponujajo alternativo v obliki etičnega razmisleka o človekovi odgovornosti do drugega človeka. Delitev na ljudi s posebnimi potrebami in ljudi brez njih je v tej perspektivi povsem nesmiselna. Etičnost namreč velja za vsakega človeka ali pa ne velja za nikogar – v tem primeru smo ljudje zgolj živali.

petek, 06. oktober 2017

Znanost ali vraževerje?

Dr. Dušan Rutar
Neka gospa mi je včeraj rekla, da vsak dan srečuje ljudi, ki so vraževerni. Pravzaprav je poudarila, da ima vtis, da je med njimi edina, ki ni vraževerna, ki ne verjame vsaj v horoskop ali polno Luno. Oboje je izrekla na način, ki ne dopušča dvoma: tamle zunaj je zagotovo veliko vraževerja. Kako je to mogoče, če pa vsak človek v teh krajih hodi v šolo vsaj trinajst ali štirinajst let, skoraj vsak dan vsaj pet ali šest ur? Upravičeno bi pričakovali, da se v toliko letih mladi ljudje bolj navzamejo znanstvenega načina razmišljanja in metodološkega dvoma ter dobijo vpogled v osnovne logične napake pri razmišljanju in sklepanju, saj je na vrhu hierarhije predmetov še vedno matematika. Kaj se torej dogaja? Je šola kljub taki hierarhiji res največja ovira na poti k znanstvenemu načinu razmišljanja, kot je pred časom zatrdil eden najbolj znanih fizikov tega sveta, Neil deGrasse Tyson?

četrtek, 05. oktober 2017

Učitelj v 21. stoletju

Rok Kralj
Mednarodni dan učiteljev se vsako leto praznuje 5. oktobra, s čimer se obeležuje obletnico podpisa Priporočil organizacij UNESCO/ILO o statusu učiteljev iz leta 1966 (1966 UNESCO/ILO Recommendation concerning the Status of Teachers). Priporočila so glavni referenčni okvir za obravnavo pravic in odgovornosti učiteljev na svetovni ravni. Tema letošnjega mednarodnega dneva učiteljev je Poučevanje v svobodi, opolnomočenje učiteljev; povezana je z leta 2015 sprejetimi Cilji trajnostnega razvoja, v katerih je opolnomočenje učiteljev prepoznano kot glavna prednostna naloga v vseh izobraževalnih in razvojnih strategijah.

torek, 03. oktober 2017

Kako do drugačnih zgodb?

Dr. Dušan Rutar
Vsakdo se lahko strinja, da so za vsakdanje življenje pomembne zgodbe o svetu, ljudeh in dogodkih. Prav tako se lahko vsakdo strinja, da so pomembne drugačne zgodbe, nove, sveže zgodbe; gotovo so pomembnejše kot zlizane, stare, osiromašele, medle, nezanimive, puste in dolgočasne zgodbe, ki se kar naprej ponavljajo, kot se na primer ponavljajo reklame ali politični žargon. In še pomembnejše so zgodbe o drugačnosti, drugosti življenja, drugačnih ljudeh, ki jih ni mogoče stlačiti v nobene zgodbe, ker preprosto štrlijo iz vsake. Take zgodbe so pomembne, ker nas navdihujejo, odpirajo nova obzorja, razveseljujejo in nam dajejo misliti.

ponedeljek, 02. oktober 2017

Humanizem Drugega

Dr. Dušan Rutar
Med ljudmi je vse pogostejše prepričanje, da je poklic prihodnosti inženir, kar naj bi pomenilo, da je že danes koristno, če se mladi čim prej prepričajo in se odločijo za ta poklic. Inženirje bomo zagotovo potrebovali, to pa še ne pomeni, da je treba zanemariti humanistično misel, ki na prvi pogled ni uporabna ali koristna, kot je uporabno in koristno inženirstvo. Pravzaprav natanko humanistična misel pove ljudem, da je včasih pomembnejše to, česar ni mogoče neposredno videti, česar se ni mogoče dotakniti in česar ni mogoče izmeriti. Sledi malo humanistike.