Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 3. oktober 2017

Kako do drugačnih zgodb?

Dr. Dušan Rutar
Vsakdo se lahko strinja, da so za vsakdanje življenje pomembne zgodbe o svetu, ljudeh in dogodkih. Prav tako se lahko vsakdo strinja, da so pomembne drugačne zgodbe, nove, sveže zgodbe; gotovo so pomembnejše kot zlizane, stare, osiromašele, medle, nezanimive, puste in dolgočasne zgodbe, ki se kar naprej ponavljajo, kot se na primer ponavljajo reklame ali politični žargon. In še pomembnejše so zgodbe o drugačnosti, drugosti življenja, drugačnih ljudeh, ki jih ni mogoče stlačiti v nobene zgodbe, ker preprosto štrlijo iz vsake. Take zgodbe so pomembne, ker nas navdihujejo, odpirajo nova obzorja, razveseljujejo in nam dajejo misliti. Raziskovalci tega, kar imamo ljudje med seboj, že dolgo vedo, da so za nas pomembne zgodbe, ki si jih delimo (shared narratives), v katere verjamemo. Niso pomembne zgodbe, ki si jih ne delimo in so zgolj v naših mislih. Niso tako pomembne informacije, niso pomembna dejstva. Teh je sicer veliko med nami, poleg tega se še kopičijo, dobrih zgodb pa je zelo malo. So pomembne, vendar je vtis, da se ljudje celo za silo zadovoljujejo s širjenjem informacij in preprostih zametkov zgodb, ki bi lahko nastale, pa največkrat ne nastanejo. Zakaj je tako?

Eden od razlogov je zagotovo ta, da živimo v svetu, ki je dobesedno obseden z informacijami in obremenjen s prepričanji, da mora biti vsak dan vsega več. Torej je več tudi blaga, dobrin, izbir, informacij in vsega drugega, da se človek preprosto ne znajde več. To pa je obenem še en razlog za dobre zgodbe.

Ko ljudje razlagajo vsakdanje življenje, svet in vse v njem, se ne vedejo kot znanstveniki, temveč se vedejo kot pripovedovalci zgodb. Pa vendar je dobro opozoriti na nekaj težav, zaradi katerih so zgodbe, če sploh nastanejo, klišejske, nezanimive in stereotipne.

Raziskave torej potrjujejo, da ljudje kot pripovedovalci lahko padejo v zanke, kot so:

1. sidranje (ko se odločajo, se preveč zanašajo na eno samo informacijo, tudi če ta ni najpomembnejša);

2. okvirjanje (odločajo se na podlagi tega, kako jim je bila informacija predstavljena);

3. prazne želje (ljudje imajo nerealistično pozitivna mnenja o situacijah, v katerih se znajdejo, in lastnih sposobnostih);

4. prilaščanje uspeha (pripisujejo si zasluge za uspešne dogodke in kritizirajo zunanje dejavnike, ko so neuspešni).

Odločitve so pomembne za pripovedovanje zgodb, kajti obstaja tudi možnost, da ljudje preprosto prenašajo naprej zgodbe, ki so jih slišali, in ne ustvarjajo svojih. Ko jih torej oblikujejo, lahko padejo v orisane pasti, ko jih ne oblikujejo, jih zgolj prenašajo.

Prenašanje je lahko koristno, če so zgodbe dobre in zanimive, lahko pa je tudi katastrofalno, če ljudje slišane zgodbe prikrojijo po svoje, kar pomeni, da jih stlačijo v svoje fantazmatske okvire, kot bi rekel Freud. Zgodbe je s tem v resnici konec.

Za zares dobre zgodbe je torej treba postaviti pod vprašaj lastne fantazme ali imaginarne scenarije in se s tem odpreti drugačnosti. Drugačne zgodbe so tako rekoč logično nadaljevanje, zato se zanje ni bati.