Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

torek, 17. oktober 2017

Moje nebogljeno dete

Petra Greiner
Nisem povsem prepričana, ampak morda se je že jutro pričelo povsem nesprejemljivo. Prezgodaj, ponudilo le skodelico zeliščnega čaja in hitenje v mesto, kamor smo prispeli pred dnevi s trajektom. Utrudili so me tržnica, ugotovitev, da knjigarne, kjer bi potolažila nakup njihovega prevoda biografije nekega umetnika, ni bilo, brijoš s čokolado in Levova nepopita Cedevita.

Po vrnitvi sem napovedovala dvig temperature morskega zraka nad 30 stopinj Celzija bolj zavoljo njenega joka in zavoljo tega, ker bi dišalo po neznosni vročini. Jedla je. Jokala. Dvigovala sem jo iz postelje. Pestovala njeno razdražljivost. Jo posadila v voziček in hodila po dovolj veliki terasa. Zaspala je za dobrih pet minut, previla sem njeno mehko rito že tretjič, pred tem pa pustila, da hladen tuš nežno teče po njenem vročičnem obraz. Položila sem jo v najhladnejši prostor hiše. Upala, da bo zaspala. Ampak dan se je le vrtinčil naprej, pomešan z jokom, s tolažbo, z ihtenjem in iskanjem lastnega zavetja. Moledovala sem, naj se že enkrat konča, ker je včasih drugi dan lažje. Utrujeno sem iskala pomoč, ki bi lahko bila skrita v naravni lekarni, dvigovala sem lastno razpoloženje tako, da sem ji dajala vedeti, da mi ni povsem vseeno. A preden sem jo oblekla v njeno pižamico, ko se je dan že skoraj prevesil v zgodnji večer, sem na postelji zagledala suhceno in zvijajoče se telo. Takšnega vidiš morda le še na kakšnih starih fotografijah ali novejših, ki prihajajo iz pozabljenih krajev. Na beli brisači, ki ji ni dajala utehe, je brcala s sebe tanko bombažno pleničko. Gledala sem njen besneli obraz in v njem videla to nebogljeno bitje, ki ga vidijo drugi. Začutila sem delček njihovega odpora do tega z življenjem nezdružljivega telesa. Do oči, ki buljijo v neznano. Ki te sploh ne pogledajo, a ti vidiš, da je desno tako zelo drugačno, da te včasih mrena, ki diha skozenj, zaskeli. Za hip sem želela, da odide.

Utrujenost me je tiščala na tisti rob, ko bi ponovno rekla, pojdi in se ne vračaj več. Nemoč, ki se mi je zažrla v drobovje, ko ji nisem znala pomagati, mi je pretila, da jo bodo moje roke izpustile. Sesedla sem se v kotu preozke kopalnice. Sililo me je na jok, a še jokati nisem mogla. Zmogla nisem iztočiti niti ene same solze iz svojih prezira polnih oči, do videnja, ki je še vedno utripalo v meni. V ogledalu sem pogledala svoj obraz. Kako dvolična si, sem si zasikala. Na njem sem iskala to ljubezen, ki sicer pronica skozi moje prsi, a mati v meni mi ni zmogla odpustiti tega pogleda, ki sem ji ga namenila malo pred tem. Imelo me je, da bi v ploskev pred seboj zalučala prvo stvar, ki bi mi prišla v roke, ker jo varujem le pred drugimi pogledi, tokrat pa pred lastnim nisem postavila prav nobenega sita. Koliko kvadratnih centimetrov kože je posejane z omenjeno brezbrižnostjo, ki jo upam celo napisati in vem, da ob morebitnih kritikah ali klevetah izza vogala ne bom niti trznila. Lasje so mi padali na obraz in imela sem občutek, da se mi še konice las, uničene od morja in sonca, smejejo v brk in se muzajo mojemu globokemu padcu.

Želim kriviti napačno začeti dan, ker je vedno lažje, če je kriv nekdo drug, pa mi je bila tisto večer v pomoč le noč, ki je čakala name z mehko blazino. Streznila sem se kmalu. Odšla nazaj in jo trdno objela, da mi je nihče ne bi ponovno odvzel. Obraz sem potisnila v njen mehki vrat, zaprla oči in pomislila, da pravzaprav ona ljubi mene. Nemočno žensko, strto mamo, klecajoče bitje, ki jo je tisti hip držalo v naročju. Brezpogojno ljubi vse pomanjkljivosti, ki jih skrivam pred njo, moj škrlatni plašč in plašnice, ki jih redno negujem, da bi mi bile v uteho. Moj razum, ki prepriča podzavest in nasmeh takrat, ko sem pravzaprav žalostna.

Foto: Rene Gomolj