Kos mesa

Dr. Dušan Rutar

Vsako resno razmišljanje o morali in etiki mora vzeti v ozir tudi ljudi z zelo poškodovanimi možgani, zaradi česar so njihove kognitivne sposobnosti primerljive s kognitivnimi sposobnostmi nekaterih živali, kot so na primer primati, pa tudi drugih živali, ki čustvujejo, doživljajo in čutijo bolečino, trpijo in čutijo trpljenje. Če tega ne storimo, je naše razmišljanje o morali in etiki polovičarsko, hinavsko in sprenevedavo. Če obenem razmišljamo o družbeni inkluziji in pravičnosti, je naša etična dolžnost, da se lotimo z vso resnostjo razmisleka o zapisanem, kajti na tem planetu živimo skupaj. Preprosto: če skrbimo za ljudi, ki imajo demenco, hudo poškodovane možgane, so resno bolni in se ne zavedajo sebe, bi po enakem principu morali skrbeti tudi za živali, ki zaznavajo svet, ga čutijo, čutijo bolečino in čutijo trpljenje, čustvujejo in se medsebojno sporazumevajo.

Video igre, inteligenca in tepežkanje otrok

Dr. Dušan Rutar

Že večkrat sem na predavanjih poudaril pozitivni pomen video iger za otrokov kognitivni razvoj ter vzporednic med pogosto dolgočasnimi abstraktnimi šolskimi nalogami in sijočimi testi inteligentnosti, ki so jih polne nekatere video igre, za katere včasih pedagogi rečejo, da so hudičev izdelek in da uničujejo otroške duše. Nikoli ne pozabim povedati, da odvračanje otrok od video iger v duhu takega razmišljanja največkrat ne rodi nobenega sadu, ampak zadevo še poslabšuje, kar je isto, kot če pride človek z dežja pod kap.

Vrtenje v krogu in simbolika mandale

Dijana Kožar Tratnik

Pojav simbolnih idej je za znanstveno mišljenje nadležen, saj jih ni mogoče izraziti oziroma obrazložiti tako, da bi zadostili merilom logičnega in empiričnega intelekta. Simboli nas usmerjajo na drugačna pota, kot so ta, ki jih dojemamo zavestno, nanašajo se na nekaj nezavednega ali vsaj ne v celoti zavednega. Naloga religioznih simbolov je, da osmišljajo človekovo življenje, ponujajo prostor za razvoj osebnosti in omogočajo, da človek živi bolj polno življenje. Občutek, da ima naš obstoj nek globlji smisel in namen, nas dvigne nad golo pridobitništvo in potrošništvo. Človek, ki tega ne čuti, je nesrečen in izgubljen, pravi Jung v delu Človek in njegovi simboli.

Najini duši ponoči

Dr. Dušan Rutar

Robert Redford, letos je dopolnil 81 let, in Jane Fonda, pravkar jih bo dopolnila 80, odigrata v filmu Our Souls at Night (Kitesh Batra, 2017) na način, ki celo dolgočasno in nezanimivo pogovarjanje o vremenu v hipu spremeni v nekaj, kar nas prepriča, da je prijateljstvo tudi množica povsem vsakdanjih, na videz nepomembnih potez in srečanj, ki dobijo poseben značaj zaradi načina, kako se jih prijatelja lotevata – zlasti z zares veliko mero medsebojnega spoštovanja in diskretnosti, ki kajpak sodi zraven. Film omenjam zato, ker je naredil name vtis predvsem z načinom upodabljanja in prikazovanja medsebojnega odnosa dveh osamljenih ljudi, ki imata dovolj samote, ne želita več preživljati noči v mučnem čakanju dneva, obenem pa nista več niti malo narcistična, zato sprejemata drug drugega natanko na način, ki si ga številni ljudje zaman želijo: sprejmi me in me imej rad tukaj in sedaj. Res se sprejemata in res se imata rada, zato je, kot rečeno, celo navaden pogovor o vremenu nenadoma čisto nekaj drugega – kot bi se zgodila čarovnija. To kajpak potrebujemo, kajti brez nje je eksistenca lahko tudi ena sama depresija, polna stresa, samote, zaskrbljenosti in čakanja na odrešitev.

Učenje kot dizajniranje problemov

Dr. Dušan Rutar

Na današnjem štiriurnem predavanju za učitelje, govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti v šoli za 21. stoletje, sem poudaril predvsem tole: šola ima kot institucija velik problem, ki ga še ne zna učinkovito oziroma uspešno reševati, kajti človeški možgani niso niti skladišče za informacije, podatke ali dejstva niti pasivni sprejemnik zunanjih dražljajev. Šola pa je še vse preveč narejena tako, da so se učenci prisiljeni učiti na pamet, ker je na voljo premalo časa za poglobljeno razumevanje informacij, in tako, da učitelji zastavljajo vprašanja, učenci pa skušajo ugotoviti in včasih uganiti pravilne odgovore, ki sodijo zraven, da bi dobili dobre ocene. Možgani hočejo čisto nekaj drugega.

Kar ljubim, me uničuje

Dr. Dušan Rutar

Včeraj sem si ogledal izjemni film, ob katerem sem doživel nekaj silovitih občutkov in čustev, saj prepričljivo pokaže, kako lahko nepredvidena stotinka sekunde povsem spremeni človekovo življenje. Njegov naslov je Shot Caller, režiral pa ga je izvrstni ameriški režiser Ric Roman Waugh, ki je med drugim režiral tudi dokumentarni film o dveh prijateljih, vojnih veteranih iz iraške vojne, z naslovom Kar ljubim, me uničuje (That Which I Love Destroys Me). Ljubezen do drugega namreč lahko prinese tudi čisto uničevanje, zato ne bi smeli naivno verjeti, da je ljubezen vselej čista, lepa, neomadeževana in nevprašljiva.

LJUBEZEN!!!

Aleksandar Zarić

Ljubezen kot osnovni pojem: čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali. ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih. Prav zaradi večpomenskosti besede ljubezen je potrebno v slovenščini uporabiti še druge besede, s katerimi opredelimo, za kakšno ljubezen gre (ljubezen do ...). Že stara grščina pa je poznala vsaj tri različne besede za ljubezen:

- eros, ki pomeni vzneseno, telesno, erotično ljubezen; latinska različica je amor;

- philia, ki pomeni ljubiteljstvo do kakšne stvari; tako vse slovenske besede grškega izvora, ki vsebujejo fil, pomenijo ljubezen do nečesa: filantrop (človekoljub), bibliofil (ljubitelj knjig), pa tudi ime Filip (grško Philhipos pomeni ljubitelj konj)

- agape, ki pomeni ljubezen do bližnjega, karitativno dejavnost, pripravljenost pomagati; latinska različica je karita.

O stresu in možganih

Dr. Dušan Rutar

Včeraj sem mladim zopet govoril o čuječnosti. Spregovoril sem o nekem posebnem znanstvenem spoznanju, ki na skoraj dramatičen način dokazuje, kako zelo pomembno je od malega živeti v okolju, v katerem se človek dobro, ampak zares dobro počuti. Če se ne počuti, je namreč lahko v stresu, ta pa ima dolgoročno razdiralne posledice, kot dokazuje znanost. Kljub temu ljudje še vedno pogosto rečejo, da je treba mladega človeka že zgodaj navaditi na trdoto sveta, ker naj bi bil svet pač trd; starši včasih rečejo učiteljem, naj njihovega otroka vzgajajo na kratko. Takih in podobnih mnenj imajo še veliko, med drugim verjamejo tudi v mite, da so nekateri ljudje več, drugi pa manj. Ko bi ljudje vsaj vedeli, kakšne posledice imajo. Mogoče ne bi nič zaleglo, ampak vsaj vedeli bi.

Vsi smo Ahmad

Špela Razpotnik

Opis dogodka

Običajno jutro. Ob sedmih zjutraj vidim sporočilo na telefonu, naj pridem pred Azilni dom Vič in se s svojim telesom postavim v bran deportaciji tudi mojega znanca Ahmada, brivca iz Roga, ki naj bi ga ob petih zarana deportirali na Hrvaško. Zamudila sem za dve uri. Vest me vendarle tako vznemiri, da začnem takoj poizvedovati preko spleta, kaj se z Ahmadom dogaja.

Prav posebna šola v naravi

Petra Greiner

Ko sem slišala, da bo Sofia v letošnjem letu obiskala v šolo v naravi, sem mislila, da se šalijo. Da bi moj posebni otrok odšel na počitnice brez mene, bi bila zame znanstvena fantastika, ki pa je vsemu navkljub dobila realistično zgodbo.

Kako se spreminjamo

Dr. Dušan Rutar

Nadaljujem z začeto temo o oblikovanju ali konstruiranju čustev, ki niso naravne danosti, kot sem že pokazal. Najprej moram poudariti tole: obstaja še en zgrešen način razmišljanja, kako ljudje zaznavajo in razumevajo realnost okoli sebe. Prepričani so namreč, da se možgani odzivajo na realnost, ki je pač tam zunaj. Poleg tega verjamejo, da se različni ljudje odzivajo na različne načine – vsak človek malce drugače. V resnici pa ni tako.

Iskre v očeh in miti ob koncu leta

Dr. Dušan Rutar

Ko vidite človeka na invalidskem vozičku, se lahko na prizor čustveno odzovete. Morda se vas zasmili, morda se vam zazdi, da je njegovo življenje težko, polno trpljenja in odrekanja, morda vas stisne v želodcu, morda samodejno segate po denarnici, če jo imate ravno pri roki. V prihajajočem mesecu se bo vse to dogajalo pogosto. Ljudje bodo darežljivi zlasti do vseh, za katere bo rečeno, da potrebujejo pomoč drugih ljudi. V igri bodo tudi močna čustva, ki jih bo simbolno izražala fraza iskre v očeh. Zlasti pa bo na delu klasično razmišljanje o čustvih, o pomenu čustev za ljudi in medsebojne odnose, o toplini doma, o pozitivnih čustvih in podobnem.

Branje za naslednji mesec

Dr. Dušan Rutar

Danes sem imel štiriurno predavanje v OŠ Karla Destovnika-Kajuha v Šoštanju; govoril sem o sodobni nevroznanosti in kognitivni znanosti ter o tem, kako bolje izkoristiti možgane, ta neverjetni stroj za razmišljanje, kreativnost in vse drugo. Vzdušje je bilo izjemno kolektivno, prijazno, toplo, zato sem se odločil, da spregovorim o petih knjigah, ki sem jih prebral; učitelji, ki so bili tam, bodo natanko vedeli, na kaj merim, saj imajo možgani knjige izjemno radi, prav o tem pa sem tudi govoril. V prihodnosti, iz katere bodo številni ljudje povsem izključeni, bo to spoznanje še pomembnejše, kot je danes.

Ker nismo blago

Luna J. Šribar

Kdorkoli je že bila, zdaj je postala brezimna. Bila je samo ženska, ranjena, nadlegovana, zlomljena, bitje, ki je nemočno opletalo s perutmi v temi. Bila je le blebetajoča rana, ki je dobila glas, ki se je v temi odprla, ustvarila okrog sebe prostor, v katerem je lahko krvavela brez sramu in ponižanja … Spet me je objela in momljala nesmiselne besede zahvale. Iznenada je njeno telo postalo težko. Poskušala je zdrkniti na kolena. Grobo sem jo potegnil navzgor, jo držal za zapestja na dolžini rok in ji rekel: Križ božji, kaj je vendar s teboj – ali do zdaj še nihče ni lepo ravnal s tabo? Stala je tam v temni ulici z rokami na obrazu, sklonjene glave in ihtela, kot bi ji hotelo počiti srce.

Henry Miller: Tihi dnevi v Clichyju

Umetnost radikalne sreče

Dr. Dušan Rutar

Ljudje v svoji preprostosti večkrat rečejo, da ima vsak človek ceno, kar naj bi pomenilo, da je vsakdo podkupljiv, da se za denar vse dobi, da je zgolj vprašanje časa, kdaj kak človek popusti v svoji sicer krepostni drži in postane kot vsi drugi. Depresivnost takega razmišljanja je kajpak očitna, razvidna pa je tudi strahopetnost vsakogar, ki tako razmišlja, toda v resnici me zanima nekaj drugega. Zanima me ideja boga in neskončnosti oziroma transcendence. Šibkost, slabost, podkupljivost končne človeške eksistence namreč lahko rešujemo le z njeno pomočjo. Brez nje smo dejansko izgubljeni v končnosti in podkupljivi, obsojeni na osamljeno tekanje za srečo, ki se le redko izide nam v prid. Šele poseg iz neskončnosti, poseg v našo končno eksistenco, prehajanje iz končnega v neskončno in nazaj nam odpira nova obzorja in omogoča, da vzdržimo v krepostni drži, ki dejansko vodi k sreči. V tem ni ničesar relativnega; ljudje prav tako radi rečejo, da je vse relativno. No, vsaj nekaj zagotovo ni relativno. Pravkar je pri založbi Verso izšla izjemno zanimiva knjiga Lynne Segal z naslovom Radical Happiness: Moments of Collective Joy. Berem jo z velikim užitkom.

Skrb za drugega in embodied mind

Dr. Dušan Rutar

Pred nekaj dnevi sem dobil od organizatorjev vabilo na sedmo mednarodno znanstveno konferenco EDUvision 2017, Sodobni pristopi poučevanja prihodnjih generacij; vabijo me, da bi nastopil kot eden glavnih predavateljev. Priložnost izkoriščam za tale dnevniški zapis. Trenutno namreč preučujem knjigo The Embodied Mind, za katero je prispeval predgovor Jon Kabat-Zinn.

Onkraj sočutja in sposobnosti

Dr. Dušan Rutar

Nisem naš in nisem vaš – jaz sem svoj.

Dolgo je trajalo, da smo končno in dokončno presegli neproduktivno delitev ljudi na te, ki so sposobni in zmožni (abled), in one, ki to niso (disabled), ne te s posebnimi potrebami in one brez njih. Leta 2006 je namreč izšla izjemna knjiga z naslovom Frontiers of Justice, ki jo je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum. Filozofska razprava je tako rekoč revolucija v načinu razmišljanja o pravičnosti in naravi ne le ljudi, temveč vseh živih bitij. Ne prenese nobene delitve ljudi po sposobnostih, temveč prinaša povsem nov veter: vsakemu človeku lahko po definiciji pripišemo dostojanstvo in deset zmogljivosti. Predstavil jih bom petega decembra na predstavitvi knjige o inkluziji otrok s posebnimi potrebami, za potrebe tega dnevniškega zapisa pa bi rad spregovoril o pravičnosti in njeni vrednosti.

Učenje iz neuspehov

Dr. Dušan Rutar 

Nekatere stvari vidimo le z zaprtimi očmi.

Ljudje pogosto poudarjajo pomen odličnih praks in najboljših rešitev problemov, se hvalijo z njimi in se postavljajo pred javnostjo, redkeje pa razmišljajo o neuspehih in njihovi pomembnosti za učenje. Pravkar berem tole zares odlično sedaj že klasično knjigo: Francisco J. Varela, Evan Thompson, Eleanor Rosch. The Embodied Mind: Cognitive Science and Human Experience – pred nekaj meseci je izšla, vnovič, prvič je namreč zagledala luč sveta leta 1991, pri svetovno znani založbi The MIT Press. Predgovor je spisal Jon Kabat-Zinn.

Vse najboljše!

Dr. Dušan Rutar

Če želiš dobiti nekaj, česar nisi imel še nikoli, moraš storiti nekaj, česar še nisi storil nikdar.
Petega decembra letos torej predstavljam knjigo Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. Preden sem jo začel pisati, sem dolgo časa premleval dve drugi knjigi: eno je spisal John Rawls, izšla je leta 1971, drugo pa Robert Nozick – izšla je tri leta kasneje. Izhajal sem namreč iz teorije pravičnosti, družbene pravičnosti, zato je ta izraz tudi v podnaslovu knjige, ki jo bom predstavil.

Inkluzija in težave z emergentnostjo

Dušan Čeferin

Kompleksne sisteme poganjajo, ohranjajo, vzdržujejo in obnavljajo osnovna pravila obnašanja in delovanja njihovih sestavnih delov. Obstoj družbenih sistemov je odvisen od tega, koliko so člani teh sistemov pripravljeni upoštevati ta pravila in se po njih ravnati.

Nenavadna zgodba o iskri

Dr. Dušan Rutar

Mineva natanko sto let od oktobrske revolucije. Nekateri še vedno pljuvajo po njej, drugi jo nekritično kujejo v nebo. Obstaja pa tretja pot, po kateri se odpravijo redki. Skoraj sem v skušnjavi, da bi jih imenoval izključeni.

Pelji me k svoji reki

Dr. Dušan Rutar

Ljudje smo narejeni za skupna življenja. Da smo skupaj, drug z drugim. Da se pogovarjamo, da si delimo radost, bolečino in trpljenje. Da človek ni sam. Samota namreč ni dobra. Da človek ni izključen. Da je tam nekdo, ki mu lahko poveš, kako pada dež, kakšen je občutek sonca na koži, dotik kože drugega človeka, bližina otroka, ki je pravkar prišel na svet, in bližina staršev, ki odhajajo. Da te nekdo posluša. In popelje k svoji reki.

Vključimo se

Sonja Mlakar

Po dolgem čakanju in zatišju so se v enem mesecu pojavile kar tri možnosti glede vključevanja ranljivih skupin v aktivnosti v projektih, ki so sofinancirani s strani Evropske unije. Tokratni, zadnji, za katerega sem izvedela, je projekt Vključimo se – LAS s CILjem in poteka tudi v naši občini. Sedaj v sklopu animacijskih delavnic projektna skupina organizira animacijske delavnice s krajani z namenom pridobiti informacije o željah in potrebah v lokalnem okolju. V enajstih krajih bodo izbrali po dve aktivnosti, ki jih bodo izvedli.

Delovno okolje za vsakogar

Rok Kralj

V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojnoizobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili v normalno družbeno okolje in v normalno delovno okolje.

Kako čudovit oktober smo imeli

Dr. Dušan Rutar

Bilo je, kot bi se hotel kdo posmehovati. Konec oktobra 2017 je The Environmental Protection Agency (EPA) skupaj z National Dialogue on Climate Action gostila svetovno ugledne znanstvenike, ki so govorili o tem, kako je javnost obveščena o podnebnih spremembah, kako bi morala biti obveščena o njih in kaj natančno bi morala vedeti. Govorci so po vrsti ugotavljali, da javnost ve bistveno premalo o njih, da mediji ne opravljajo svoje naloge, kot bi jo morali, saj so podnebne spremembe že katastrofalne in ogrožajo zelo veliko ljudi, ki bodo jutri še bolj ogroženi, kot so danes. Natanko v istem času je slovenska nacionalna televizija ob najbolj gledanem terminu objavila kratek prispevek, v katerem je bilo rečeno, da smo imeli čudovit oktober, ki je bil topel, kot že dolgo ne.