Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

nedelja, 19. november 2017

Iskre v očeh in miti ob koncu leta

Dr. Dušan Rutar
Ko vidite človeka na invalidskem vozičku, se lahko na prizor čustveno odzovete. Morda se vas zasmili, morda se vam zazdi, da je njegovo življenje težko, polno trpljenja in odrekanja, morda vas stisne v želodcu, morda samodejno segate po denarnici, če jo imate ravno pri roki. V prihajajočem mesecu se bo vse to dogajalo pogosto. Ljudje bodo darežljivi zlasti do vseh, za katere bo rečeno, da potrebujejo pomoč drugih ljudi. V igri bodo tudi močna čustva, ki jih bo simbolno izražala fraza iskre v očeh. Zlasti pa bo na delu klasično razmišljanje o čustvih, o pomenu čustev za ljudi in medsebojne odnose, o toplini doma, o pozitivnih čustvih in podobnem. Čustva so gotovo tisto področje človekovega vedenja in delovanja, ki ga ljudje najmanj razumejo, pa vendar vsak dan govorijo o njih: da so preveč čustveni ali premalo, da skrivajo svoja čustva ali jih preveč razkrivajo, da so preveč/premalo čustveni in preveč/premalo racionalni, da so čustva neracionalna in da včasih zameglijo razum, da so ženske bolj čustvene kakor moški, ki so bolj racionalni etc.

Znanost, prav nasprotno, dokazuje, da je tako in podobno razmišljanje o čustvih skoraj povsem zgrešeno. V naslednjih nekaj zapisih bom obeležil čarobni mesec december in pokazal, da je res tako ter da moramo svoj pogled na čustva bistveno spremeniti.

Za začetek naj citiram izvrstno kanadsko nevroznanstvenico Liso Feldman Barrett, ki pravi takole: vaša čustva niso naravni deli vaše osebnosti, ampak so sestavljena iz bolj temeljnih elementov; niso univerzalna, ampak se razlikujejo od kulture do kulture; ne sprožijo se sama, ampak jih vi ustvarjate; so kombinacija fizičnih značilnosti vašega telesa, prožnih možganov, vaše vzgoje in kulture, ki ji pripadate.

Čustva torej niso nekakšni refleksni, samodejni naravni odzivi na dogajanje okoli vas ali v vas samih, temveč so konstrukti, kar pomeni, da si moramo zastaviti novo, boljše vprašanje o njihovi naravi. In na tak način se razvija znanost: najprej so na vrsti boljša vprašanja, šele nato novi odgovori na nova vprašanja. Znanost tako ne ponuja odgovorov na vprašanja, temveč si predvsem zastavlja boljša vprašanja. V tem je tudi kal njenega razvijanja: vselej bo mogoče zastaviti boljša vprašanja.

Kaj so torej čustva, iz česa jih konstruiramo?

Odgovor na to vprašanje je rezultat dveh nevroznanstvenih odkritij. Prvič. Naš možgani delujejo tako, da različne kombinacije nevronov sprožajo enake odzive. Enaki odzivi zato niso nujno vezani na iste nevrone. Drugič. Iste nevronske mreže lahko sprožajo zelo različne odzive. Celo strokovnjaki še danes trdijo, da obstajajo v možganih nekakšna središča, odgovorna za posamične funkcije, vendar je njihovo vztrajanje zgrešeno.

Sklep je na dlani in Lisa Feldman Barrett ga zapiše takole: čustva se sprožajo, ker se nekaj dogaja v nevronih, toda ne obstajajo nevroni, ki bi bili ekskluzivno namenjeni čustvom.

Po domače bi lahko rekli, da so čustveni odzivi ljudi naučeni in da v možganih ne obstajajo tako imenovani emotion fingerprints. Čustva so zato učinek delovanja različnih zelo variabilnih dejavnikov in niso naravne stalnice, enake pri vseh ljudeh.

Zapisano zlasti pomeni, da je čisti mit sodobno vse bolj popularno razmišljanje, da čustva kar preberemo in da obstajajo vzorci, iz katerih vselej lahko zanesljivo sklepamo na čustvena stanja ljudi. Še slabše je s prepričanji, da to zmorejo tudi humanoidni roboti in računalniški programi. In natanko na take mite bodo stavili v prihajajočih tednih, da bi omehčali ljudi in bi ti postali radodarnejši, namesto da bi iskreno, odprto, pošteno in razumno razmišljali, kako družbena nepravičnost podpira družbene hierarhije, da imajo nekateri ljudje veliko, drugi pa malo ali nič, medtem ko mediji na veliko pomagajo ustvarjati vtis, da filantropija zmanjšuje razlike med ljudmi in pomaga prižigati iskre v očeh teh, ki so izključeni ali potisnjeni na rob.

Objektivne številke so seveda neizprosne: razlike med bogatimi in revnimi naraščajo iz dneva v dan, od filantropije pa imajo največje koristi – lastniki kapitala.