Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 20. november 2017

Kako se spreminjamo

Dr. Dušan Rutar
Nadaljujem z začeto temo o oblikovanju ali konstruiranju čustev, ki niso naravne danosti, kot sem že pokazal. Najprej moram poudariti tole: obstaja še en zgrešen način razmišljanja, kako ljudje zaznavajo in razumevajo realnost okoli sebe. Prepričani so namreč, da se možgani odzivajo na realnost, ki je pač tam zunaj. Poleg tega verjamejo, da se različni ljudje odzivajo na različne načine – vsak človek malce drugače. V resnici pa ni tako.Znanstveniki že vsaj nekaj desetletij vedo, da so naše zaznave sveta, kar vidimo, slišimo, česar se dotaknemo, kar vohamo in okušamo torej, precej drugačne, kot so verjeli sami še do nedavnega. Čisto preprosto rečeno: možgani ustvarjajo simulacije sveta.

Simulacije sveta niso odziv na svet, niso objektivni ali subjektivni odraz objektivnega sveta, temveč so rezultat posebnega delovanja možganov. Ti se obnašajo kot znanstveniki, kar pomeni to, kar bom predstavil v nadaljevanju.

Za začetek naj poudarim tole: naše trenutne zaznave imajo za nas pomen, ker ga naše pretekle izkušnje omogočajo in jamčijo zanj. Logično je torej res, da različne pretekle izkušnje omogočajo različne pomene. Pomemben je torej pomen, ki ga pripisujemo svetu, ne objektivna stanja sveta.

Zapisano lahko artikuliram še drugače: vaši možgani uporabljajo pretekle izkušnje, da se v sedanjosti vedejo kot znanstveniki. In kako se ti vedejo? Najprej postavljajo hipoteze, ki jih nato eksperimentalno preverjajo, testirajo in potrjujejo oziroma zavračajo.

Postavljanje hipotez seveda ni povsem naključno. Daleč od tega! Delovanje možganov namreč uravnavajo matematični algoritmi, za katere je poskrbela evolucija, nadzorujejo pa ga geni. Nič se torej ne zgodi kar tako ali približno. Hipoteze, ki jih konstruirajo možgani, so zato vselej dobro preverjene. Pa vendar so zgolj hipoteze, ki jih je treba eksperimentalno preveriti.

Imejte to pred očmi, ko boste naslednjič srečali invalida ali, navsezadnje, katerega koli človeka, o katerem si boste skušali ustvariti mnenje, kot se reče. Čisto mogoče je, da bodo vaše hipoteze o njem zgrešene, čeprav ne bodo zgrešene absolutno.

Rečeno drugače. Ljudje vselej lahko pripišejo zaznavam sveta okoli sebe drugačen pomen, ko so navajeni. Tak je univerzalni princip in v njem je naše upanje, da lahko ljudje spreminjajo zaznavanje in razlaganje sveta.

Možgani torej preverjajo hipoteze o svetu. Pri tem so izjemno zmogljivi, zato v delčku sekunde preverijo ogromno množico podatkov, informacij, spominov in vsega drugega, da izključijo vse hipoteze razen ene.

Simuliranje realnosti, poudarja Lisa Feldman Barrett, je osnovni način delovanja možganov. To pa pomeni, da možgani po enakem principu ustvarjajo tudi čustva. Iz tega seveda sledi logični zapis: konstruiranje čustev je v principu lahko vselej tudi drugačno.
Torej ni vgravirano v skalo, kako mora človek zaznavati svet, ga razlagati in kaj pri tem čuti oziroma doživlja. Spoznanje je izjemno pomembno tudi zato, ker delovanje možganov neposredno vpliva na celotno človekovo telo. Majhna sprememba v možganih potegne za seboj spremembo v delovanju telesa in njegovih sestavnih delov.

Navidezno nedolžno zaznavanje tako lahko povzroči pri enem človeku silovit odziv, medtem ko drugi mirno, spokojno živi naprej, kot da se ni zgodilo čisto nič. Velja tudi tole: človek, ki se nauči pripisovati drugačen pomen zaznavam sveta, se tudi obnaša drugače in se spreminja kot človek, spreminja pa se tudi njegovo telo. Spremembe so lahko osupljive. Ali pa jih sploh ni, če človek nima volje ali želje ali interesa, da bi kaj spremenil.