Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sobota, 23. december 2017

Paradoks stresa

Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si film z naslovom Marjorie Prime (Michael Almereyda, 2017). Kot pravi recenzent: to je meditacija o spominu, času in smrtnosti. Je premišljena poetika bistvene želje vsakega človeškega bitja: bodite potrpežljivi z menoj, ne obsojajte me prehitro. Name je naredil močan vtis, ker ustvarja zdravilno bližino drugega človeka in jo vzdržuje; film se konča na način, za katerega bi si želel, da bi trajal in trajal, iz katerega bi se ljudje lahko naučili vsaj drugačnega razmišljanja o lastnih medsebojnih odnosih, ki niso popolni in tudi ni treba, da bi postali taki, saj povsem zadošča, če so dovolj dobri. Pozornost na drugega človeka in njegovo ne-popolnost je zato morda dobro izhodišče za skrb za njega in za delo na sebi. Ni naključje, da prav zdaj berem knjigo, ki govori natanko o istem. Njen avtor je Jon Kabat-Zinn. Jon Kabat-Zinn je pričel razvijati svoj program zmanjševanja stresa s preprostim vpogledom, ki se vije kot rdeča nit skozi njegovo knjigo z naslovom Full Catastrophe Living; knjiga je začela nastajati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, izšla pa je leta 1990. Vpogled je: ljudje lahko živijo tudi tako, da so obremenjeni bodisi s preteklostjo bodisi so zaskrbljeni glede prihodnosti. V sedanjosti so zato lahko nenehno pod stresom.

Zdravilna bližina drugega človeka izhaja iz medsebojne povezanosti. Ni nujno, da se ljudje zavedamo, kako zelo povezani smo, oziroma kako zelo bi lahko bili. Ko govorim o medsebojni povezanosti, mislim na razvijanje novih oblik nadzora nad lastnim življenjem, mislim na razvijanje modrosti o njegovih razsežnostih, mislim na razvijanje zmožnosti za spokojnost, umirjenost, usmerjanje pozornosti, vpogled v svoje delovanje. Vse to lahko razvijamo, lahko pa tudi zanemarjamo. Življenje lahko postane tudi ena sama dolga leta trajajoča katastrofa.

V življenju, ki je lahko tudi katastrofa, smo se zmožni učiti vsega tega, kar postavlja Kabat-Zinn v samo jedro svojega dela: razvijanje sebe; odkrivanje sebe, učenje; zdravljenje. Človek lahko razvija sebe prek drugih ljudi: ne na njihov račun, ampak skupaj z njimi. Lahko spoznava in odkriva sebe, kar utegne biti zahtevno in naporno; lahko se uči učiti in lahko se zdravi – ni treba vselej k zdravniku.

Vse skupaj je učenje. Kabat-Zinn vztraja: dokler dihate, je v vas več dobrega (right) kakor slabega (wrong), pri čemer ni pomembno, kako brezupno se morda počutite.
Obstaja pa paradoks, o katerem prav tako velja dobro premisliti. Kabat-Zinn ga opiše takole: če želite vpreči notranje zmožnosti za rast in zdravljenje ter dvigniti odgovornost za lastno življenje na novo raven, boste potrevovali določeno energijo in bo potreben določen napor, kar pomeni, da je lahko zmanjševanje stresa za koga tudi stresno.