Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 22. februar 2018

Tiranija normalnosti in povprečij – 2.

Dr. Dušan Rutar
Končno smo dojeli, da je vsak človek originalen in neponovljiv, kar obenem pomeni, da ne obstaja en sam način, kako postati dober, učinkovit ali ustvarjalen. V najnaprednejših podjetjih zato že nekaj časa sprejemajo kandidate za delovna mesta na nov, izviren način: ne zanima nas, kaj ste počeli doslej, česa ste se naučili, želimo le, da ste dobri in da svoje zmožnosti uveljavite v dobro vseh nas. Ne zanima nas torej, ali ste povprečni ali ne, ali ste normalni ali niste, ali ste dosegli toliko in toliko točk na teh in teh standardiziranih testih. Zanima nas, kako dobro znate izkoristiti svoje potenciale, svoje talente, to, v čemer ste zares dobri. In zlasti nas ne zanima, ali se znate prilagoditi imaginarnim kriterijem povprečnosti ali normalnosti. Želimo, da ravno ne želite postati povprečni ali normalni. Pričakujemo, da boste ustvarjalni, neponovljivi in originalni, ker to tako ali tako ste. Upajte si torej biti, kar ste.

sreda, 21. februar 2018

O krivdi

Jan Adlešič
Kolikor najsiže sem se poskušal izogniti delanju neumestne primere, nisem mogel kaj, da ne bi z njo začel. Takole gre: moje življenje se je odvilo kot v povesti H. P. Lovecrafta. Kajti ko komuniciraš preko interneta s takšno sorto ljudi, ki se je ne da najti drugje, se glede primer ne moreš sklicevati na sv. pismo ali pa na akademike ali karsižebodi drugega, temveč samo in zgolj na omenjenega pisca. Slednji je umetniški učinek dosegel s premestitvijo junaka tekom zgodbe v poprej skrito resničnost nezanikljivih kozmičnih pravil, ki pa so že s svojim samim grozljivim bistvom uničile junakovo sposobnost za delovanje znotraj njih. Pa pustimo ob strani, da imajo te pogrošne zgodbe iz tridesetih let poredne politične konotacije, ki so sicer tudi razlog, da so se na angleško govorečem internetu tako uveljavile.

Tiranija normalnosti in povprečij – 1.

Dr. Dušan Rutar
Ljudje tako močno verjamejo v normalnosti in povprečja, da imajo številni od njih nenehno težave, ker bodisi želijo biti normalni bodisi verjamejo, da so taki. Ne vedo, da so normalnosti in povprečja zgolj fikcije, zaradi katerih Todd Rose, avtor izvrstne knjige z naslovom The End of Average (HarperOne, 2016) upravičeno govori o tiraniji povprečij. In poudarja: danes večina šol, podjetij, ustanov in institucij verjame v realnost Norme. Zares je osupljivo, kako vztraja tiranija povprečij, namesto da bi ljudje presojali po tem, kar dejansko so: neponovljivi posamezniki. A tudi ti podlegajo tiraniji in se nenehno primerjajo med seboj ali pa vsak sebe primerja z neobstoječimi ideali, Normami, normalnostjo, povprečji in drugimi fikcijami. Zaradi tiranije povprečij imajo kajpak probleme, imajo veliko problemov, ki jih ne bi bilo treba imeti.

ponedeljek, 19. februar 2018

Mreže namesto piramid

Dr. Dušan Rutar
Na začetku življenja vsakega človeka je univerzalna in brezčasna ideja enakosti. Dokler živimo v hierarhično urejenih občestvih, je to res zgolj ideja, ki jo ljudje poznajo ali pa je tudi ne – v vsakem primeru je nepomembna. Seveda pa se zadeve lahko tudi spremenijo. V vsakdanjem končnem življenju jo lahko uresničuje le to, kar imenujejo Stari demos. Demos tvorijo ljudje, ki so spodaj in nimajo moči. Lahko so živo zainteresirani za idejo enakosti, izhajajoč iz lastnih izkušenj družbene podrejenosti in nepravičnosti. Potem se začnejo vesti drugače. Skupaj, ne vsak zase, kot kolektivni politični subjekt, na temelju ideje o enakosti čisto vsakega človeka kot simbolnega bitja. Ali kot pravi prav tako stara misel: potrebujemo mreže, ne piramid. Foucault pa bi dodal: vselej obstajajo dobri razlogi, da se človek upira hierarhijam, nemoči, izkoriščanju in prevladam. Drugo ime za to je: etična dejanja. Temeljijo na medsebojnem zaupanju in delitvi.

petek, 16. februar 2018

Intenzivno resnično življenje

Dr. Dušan Rutar
Prvi film, ki sem si ga ogledal te dni z velikim zanimanjem, ima naslov Socrate (Roberto Rossellini, 1971), drugi, za katerega sem vedel že vnaprej, da bom v njem neizmerno užival, pa Loving Vincent (Dorota Kobiela, Hugh Welchman, 2017); resnično: v dveh zaporednih dneh sem si ga ogledal dvakrat. Imata nekaj skupnega. O tem želim razmišljati v nadaljevanju, ker je dobro; dobro je razmišljati in dobro je to, kar je filmoma skupnega.

četrtek, 15. februar 2018

Prelomno presenečenje

Dr. Dušan Rutar
Morda je najpomembnejša ideja v življenju ljudi tale: prepoznavanje posameznikov kot enakih in dejanja, ki sledijo takemu prepoznavanju. Kakšna dejanja sledijo? Dostopanje do vsega, kar omogoča oblikovanje življenja, da je vse bolj smiselno in polno pomena (meaningful). Nasprotno od tega je življenje v pasivnem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj dobrega, da bo nekdo nekomu izpolnil kako željo ali zadovoljil potrebo.

sreda, 14. februar 2018

Kot bi ugasnil luč

Dr. Dušan Rutar
Obstaja posebna izkušnja, o kateri včasih poročajo ljudje. Izraža jo besedna zveza kot bi ugasnil luč. Takrat se zavest zelo zoži ali celo izgine, človek pa se znajde v breznu. A navsezadnje se taka izkušnja ponovi vsak večer. Vprašanje zavesti, ki se nato naslednje jutro kar pojavi, je eno najtežavnejših vprašanj sodobne znanosti in filozofije, zelo pomembno pa je tudi za razumevanje tega, kar imamo ljudje med seboj, saj bi včasih radi razširili zavest, jo razsvetlili ali preoblikovali, zlasti pa je pomembno, ker obstajajo tudi izrazi ozka zavest, zožena zavest, omejena zavest. Zakaj so te misli pomembne?

torek, 13. februar 2018

Kratka potovanja k ljudem

Dr. Dušan Rutar
Napisal bom novo knjigo. K tej odločitvi me je privedla misel, s katero se ukvarjam že vse življenje. Po eni strani je preprosta, po drugi pa precej zahtevna za razmišljanje. Naj jo zapišem. Ko se odločimo, da napišemo knjigo ali izvedemo predavanje, se pogovarjamo in skušamo nekaj povedati, se lahko zgodi dvoje: inkarniranje nove misli, navzočnost novih konceptov. Ne le idej, besed in pojmov, temveč konceptov kot multiplicitet. V nadaljevanju bom skušal pojasniti, kaj to pomeni. Še prej pa bom razložil, zakaj še sem se odločil napisati knjigo.

sobota, 10. februar 2018

Kdor ne je, naj ne dela

Dr. Dušan Rutar
Star pregovor pravi, in kak politik ga ob priložnosti potegne iz rokava kot priročno sredstvo za nagovarjanje volivcev, saj želi biti še naprej politik, da je čisto prav, če ljudje, ki ne delajo, tudi ne jedo. Pregovor je verjetno sprejel že v otroštvu, ker je na prvi pogled zanimiv in poučen, poleg tega pa gre tudi zlahka v uho, vendar ni nujno, da ga je kasneje tudi dobro premislil.

petek, 09. februar 2018

Glede krivde, jeze in obče dobrega

Dr. Dušan Rutar
Film, nominiran za sedem oskarjev, ima naslov Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Martin McDonagh, 2017). Navdušil me je na več načinov. Najprej me je navdušila Frances McDormand kot Mildred, neverjetno odločna in samozavestna žalujoča mati, katere hčer so brutalno posilili in ubili pred letom dni. V nekem trenutku se odloči naročiti velikanske plakate, na katerih so trije preprosti napisi na rdeči površini. Plakati so sicer podobe, na njih pa so besede; vse skupaj so perceptivne podobe, kot jih že sicer ustvarjajo naši možgani. Potem me je navdušil šerif Willoughby (Woody Harrelson), za rakom umirajoči pošteni mož postave, ki z raziskovanjem zločina ne napreduje nikamor. Navdušilo me je tudi dejstvo, da je v filmu množica kadrov in sekvenc, ki so tako dobri, da bom razmišljal o njih še in še. Na primer o tisti sekvenci, ko Mildred mirno sporoči duhovniku, ko ji skuša pridigati o krivdi (culpability), da si lahko pridigo kar prihrani, ker zastopa organizacijo, ki stoletja dolgo zatiska oči pred lastnimi zlorabami otrok. Ali pa o tisti, ko se pred enim izmed treh plakatov nenadoma sooči s srno in se začne pogovarjati z njo: morda Bog ne obstaja, morda je svet povsem prazen in morda je čisto vseeno, kaj ljudje storijo drug drugemu.

sreda, 07. februar 2018

Oblike nepravičnosti

Dr. Dušan Rutar
Še enkrat bi se rad navezal na film The Square (Ruben Östlund, 2017). V njem spremljamo precej dolgo sekvenco, ko zbrane goste pri večerji preseneti napadalnega šimpanza oponašajoči Oleg (Terry Notary), zbrani gospodje in zbrane gospe pa skoraj v neskončnost molče prenašajo njegovo napadalnost, ne da bi se kdo premaknil ali ga skušal ustaviti, sekvenco torej, ki nam da misliti, saj je izjemno mučna in na koncu imamo občutek, da so gostje pripravljeni prenašati povsem neracionalno napadalnost do klavrnega konca. Ta sekvenca je ena od več sekvenc, ki dajejo močan pečat temu izvrstnemu filmu, ki je obenem tudi študija družbenega življenja ljudi v postmodernem času, v katerem imajo ljudje vedno znova tesnoben občutek, da lahko vsakdo dela, kar hoče.

torek, 06. februar 2018

Razvijanje nevihte

Dr. Dušan Rutar
Spopadanje s silami, ki vzdržujejo družbeno nepravičnost, brez solidarnosti in močne medsebojne povezanosti najrazličnejših ljudi bi lahko primerjali z bojem z rakastimi celicami brez T celic.

ponedeljek, 05. februar 2018

Prebujenje

DR. Dušan Rutar
Obstajajo ideje, ki jih je vredno širiti, in obstajajo ideje, ki tega ne zaslužijo. Širijo se kajpak ene in druge, toda kljub temu je dobro znati filtrirati jih, da ne slišimo preveč drugih in da širimo več prvih. Rad bi širil idejo, kot je predstavljena spodaj. Zakaj je to pomembno?

petek, 02. februar 2018

Projekt Florida

Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je The Florida Project (Sean Baker, 2017). Narejen je na zelo poseben način, ki ga številni ljudje niso vajeni; to velja zlasti za gledalce stereotipno dinamičnih hollywoodskih uspešnic, za katere se že vnaprej ve, da bodo uspešne. V resnici gledamo netipično filmsko mojstrovino, narejeno onkraj klišejev in stereotipov, ki je spretno stkana iz povsem vsakdanjih prizorov iz življenja navadnih ljudi, otrok in odraslih, ki skušajo preživeti v okolju, za katerega lahko rečemo, da je čisto normalno, pa vendar nam film zelo natančno vedno znova pokaže, kako zelo naporno je živeti v njem, saj so protagonisti dobesedno ves čas v stresu, ker nimajo denarja za preživetje in so prisiljeni jemati, kjer je le mogoče, ali pa so pripeti na poceni izdelke za zabavo, da bi užili vsaj nekoliko zadovoljstva in morda celo ujeli trenutek sicer izmuzljive, a v kapitalizmu nenehno obljubljane sreče.

četrtek, 01. februar 2018

Draga moja

Petra Greiner
sedem let je doba, ki na človeški koži pusti sledove viharjev, ki so pustošili po vsakdanu. Obdobje, ko si iz mojega zakrknjenega srca zamesila pravo pravcato gmoto in vanj z žarečim soncem, ki gori v tebi, prižgala plamen tudi tam. To je čas, ko sem sprva želela od tebe zbežati daleč proč, danes tvoj očka pravi, da te cartam in negujem, kot bi bila edinka. Obe veva, da mi je prisotnost tvoje sestre v prvih mesecih pomagala, da sem se vsak dan posebej dvignila s postelje in stopila plaho v dan. Medtem pa je tvoj brat, na vse moje rane posipal puhast prah večnega miru in me spet obudil v materinstvo. Priznajva si, da brez najinega visokega, črnega moškega, ne bi živeli tako polno in brbončic razvajajoče.

sreda, 31. januar 2018

Najtemnejša ura in moč besed

Dr. Dušan Rutar
Gary Oldman je v filmu Darkest Hour (Joe Wright, 2017) tako dober Winston Churchill, da bi bil nad njim navdušen sam britanski premier, če bi seveda še živel; če ne dobi oskarja za to vlogo, so merila za njegovo pridobitev povsem popačena, in jih bo treba napisati na novo. Pa vendar bi rad v tem zapisu poudaril nekaj drugega. Film je namreč izsek iz življenja, dolg nekaj dni; vse skupaj se dogaja maja 1940. V tem kratkem času, ko nekateri politiki po že skoraj povsem okupirani Evropi resno razmišljajo o pogajanjih s Hitlerjem, ki je kot diktator že pognal v tek svoj morilski vojaški stroj, se Winston Churchill prelevi v ljudskega voditelja, kakršnih je bilo v zgodovini malo. Suvereno zavrne vse, ki se želijo pogajati s Hitlerjem, obljubi ljudstvu trpljenje, bolečino, kri in solze, se prikloni vojakom, ki bodo bojevali bitke s sovragom, ter se zapiše v zgodovino.

torek, 30. januar 2018

Pesem pesmi

Dr. Dušan Rutar
Obstaja Pesem pesmi, ki se v slovenskem jeziku imenuje Visoka pesem. To je pesem o ljubezni in o tem, kaj vse zmore, kaj prenese. Je pesem za vsakogar, o vsakomur in za vse čase. Potem naredi režiser Terrence Malick izjemen film z naslovom Song to Song (2017). Ne vem, zakaj ne bi brali Visoke pesmi in obenem gledali tega filma. Pravzaprav je že sam film narejen, kot da bere pesem in jo komentira na filmski način. Gledalčeva korist je ob tem dvojna: spoznava, kakšen je dober film, kako je narejen, in prav zato uživa v njem; doživlja poezijo tega, kar imajo ljudje med seboj, in čuti, kako močno si želi prav tega. Ker je tudi sam človek, je že kmalu po začetku filma izpostavljen preprosti preizkušnji, ki terja od njega odpoved klišejem in stereotipom, ki jim morda tovori s seboj. Preizkušnja je na pogled preprosta, v resnici pa je zahtevna.

Ves čas sem že kriv

Jan Adlešič
Pojasnil naj bi, zakaj nisem prišel. Poglejte, sem pač okoren, sem se enkrat preveč ponovil v e-mailu. Neroden, sem še dodal. In kdo, ki me je kdaj uzrl, bi temu oporekal? Z mano je zelo očitno nekaj narobe: zaboden pogled, trilčkasta intonacija, krevsajoča hoja. In kot tak sem pri določeni starosti samoumevno prišel v domeno državnega zavoda, kateremu sem zdaj dolgoval obveznost predstaviti obseg svojega gospodarskega delovanja v zadnjih nekaj mesecih.

ponedeljek, 29. januar 2018

Mir v hiši

Dr. Dušan Rutar
Vsi smo za vključevanje invalidov v družbeno življenje. Da bi polno živeli. In bili aktivni državljani. Samozavestni in polni samospoštovanja. Da bi bili zadovoljni in morda celo srečni. Želimo jim vse dobro. Smo na njihovi strani, ker vemo, da je njihovo življenje težko. Smo solidarni. In empatični. In dobri po srcu. Nikomur ne želimo ničesar hudega. Nismo zlobni. Daleč od tega.

nedelja, 28. januar 2018

Zgodba duha

Dr. Dušan Rutar
Je tudi zgodba samega duha; je njegova pripoved, čeprav ne izreče ene same besede, in je pripoved o njem oziroma o njegovem odnosu do nje. Film ima namreč naslov A Ghost Story (David Lowery, 2017). V njem nastopata C (Casey Affleck) in M (Rooney Mara). On umre, vendar se vrne kot duh. Ona žaluje, zato je to zgodba o žalovanju, izgubi, odhodu, pa tudi zgodba o ljubezni, hrepenenju, želji po bližnjem človeku, želji po bližini. Ta je tako velika, da čutimo bolečino nevidnega in nemočnega duha, kot bi bila naša. Redko se nam zgodi kaj takega, saj se ne zavedamo dovolj, kako močno drugi hrepenijo po nas, ker čutimo predvsem, kako sami hrepenimo po njih in njihovi bližini.

sreda, 24. januar 2018

Neučinkovito reševanje problemov

Dr. Dušan Rutar
Obstoj skupnega jezika pomeni, da si ljudje delijo ideje, ki so njegov sestavni del. Ker si jih delijo, jih sama delitev povezuje. Torej ni vseeno, katere ideje si delijo. Nekatere ideje so namreč vitalne in polne življenjske moči, spet druge so turobne in depresivne, take, da človeka potlačijo in obremenjujejo. Najbrž ni potreben poseben kognitivni napor za ugotovitev, katere ideje si najbolj želijo deliti. Mirno lahko zapišem, da si ljudje želijo deliti ideje, ki povečujejo njihovo blagostanje. V njihovem najboljšem interesu ne more biti zmanjševanje blagostanja.

torek, 23. januar 2018

Kaj je mogoče in kaj ni

Dr. Dušan Rutar
Kapitalizem ni univerzalen, čeprav številni ljudje verjamejo in zatrjujejo, da je. Zatrjujejo zlasti pripadniki elit in srednjega družbenega razreda, ki jim gre dobro in uživajo v kapitalističnem življenju, zato globalnost kapitalizma zamenjujejo z univerzalnostjo. Normalno je, da se jim to prikazuje kot normalno, večno in po možnosti nespremenljivo, saj bi radi več istega, njihova želja pa je tudi zelo logična oziroma razumljiva. Kako pa je z ljudmi, ki ne uživajo v kapitalističnem življenju?

ponedeljek, 22. januar 2018

Zgodbe z neznanimi strukturami

Dr. Dušan Rutar
Psihološko raziskovanje tega, kar imajo ljudje med seboj, ni vselej lahko in preprosto. Raziskovanje je tâko tedaj, ko raziskujemo delovanje enostavnih, linearnih sistemov, strojev ali naprav na primer, človek pa je daleč preveč zapleten, da bi ga lahko primerjali z njimi. Kaj šele nastane, ko imamo pred seboj dva človeka, in kaj tedaj, ko jih je deset ali tisoč! Poudariti pa želim nekaj drugega. Raziskovanje človeškega je namreč lahko tudi trn v peti ljudi, ki takega raziskovanja preprosto ne želijo in ne prenesejo. Ni namreč res, da si vsi ljudje želijo slišati resnico tega, kar imajo med seboj. Daleč od tega. Komaj čakam na začetek serije z naslovom The Alienist, ki se prične 22. januarja letos, kar je natanko danes. Zakaj jo nestrpno pričakujem?

TRGi

Luna J. Šribar

Adam, Adam, Adam Smith,
prisluhni moji zdaj obtožbi!
Mar nisi ti bil tisti,
ki nekoč dejal je,
da sebičnost se prej ko slej povrne?
Od naukov vseh največji mit
mar ni prav ta tvoj, Adam Smith?


                                Stephen Leacock


Trg ni eden, trgov je več.

In tega se je dobro, spoštovani bralci in ravno tako spoštovane bralke, v dandanašnjih časih vse močneje zavedati. Samo znotraj našega ekonomskega sistema ne obstaja le kapitalistični trg, ampak mnogoteri trgi, katerih delovanje vodijo drugačna pravila in drugačna morala. Kapitalistični trg ni objektivna danost, še manj pa je rezultat neke naravne evolucije družbe. Na kako vegastih temeljih stoji, se razkrije tako ob krizah kot tudi ob raziskovanju glavnih idej, ki ga ustoličujejo.

petek, 19. januar 2018

Približevanje trga dela mladim s posebnimi potrebami

Dr. Dušan Rutar
Navadno je v javnosti v rabi skovanka približevanje mladih s posebnimi potrebami trgu dela. To pomeni, da tam nekje obstaja trg dela, mladi pa se mu približujejo, tako kot se lahko človek približuje gozdu ali morju ali reki. Zdi se logično, da se mladi približujejo temu trgu in da je slednji pač tam, kot so tam že dolgo tudi gore in skale in morja. Poleg tega iz rabe skovanke sledi, da se morajo mladi, ali pa manj mladi, nekako usposobiti za to, kar trg pričakuje. Ne moreš se mu namreč približevati kar tako, kot bi se tebi zdelo, saj s tem tvegaš, da se mu nikoli ne približaš. Približati se mu moraš na natanko določen način, sicer ga zgrešiš in zaideš. Rečeno v novoreku: imeti moraš ustrezne spretnosti in veščine in sposobnosti in zmožnosti. Kaj pa, če jih preprosto nimaš, jih ne moreš imeti ali jih celo ne želiš imeti?

Brez skrbi ali sto skrbi

Dušan Čeferin
Darwinova nagrada je šaljivo, cinično, hkrati pa tudi dobesedno smrtno resno priznanje posameznikom za njihove izjemne dosežke in prispevke na področju evolucije človeške vrste. To dosežejo nagrajenci z lastno odločitvijo in izločitvijo svojega genskega zapisa iz genskega sklada človeške vrste. Gre za ultimativno žrtvovanje. Nagrajenci zaradi lastnih nespametnih dejanj namreč bodisi umrejo, bodisi postanejo sterilni. Eden od opisov te nagrade nam razloži, da Darwinovi nagrajenci eliminirajo same sebe na skrajno nespameten način in tako povečujejo verjetnost dolgoročnega preživetja naše vrste.

četrtek, 18. januar 2018

Razvoj nevihte

Dr. Dušan Rutar
Vremenoslovci za danes, 18. januar, napovedujejo dnevne temperature, ki bodo ponekod dosegle 11 stopinj Celzija. Nad ničlo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga z naslovom The Progress of This Storm (Verso, 2017), pod katero je podpisan švedski raziskovalec in profesor na univerzi Lund, Andreas Malm. Podnaslov knjige je Nature and Society in a Warming World. Napoved vremenoslovcev in ta knjiga sta povezani na prav poseben način: naslov knjige govori o razvijajoči se nevihti, vremenoslovci govorijo o sončnem in toplem vremenu, ki ni značilno za sredino januarja na tej geografski širini. Še pomembnejša pa je tale ideja: fosilni kapitalizem ni od Boga poslan in danes je bolj kot kadarkoli jasno, da moramo na podnebne spremembe odgovoriti s sistemskimi družbenimi spremembami, ne pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov. Če ne bomo odgovorili, ker ne znamo ali nočemo, se bo nevihta razvijala naprej – morda tudi brez nas.

sreda, 17. januar 2018

Prilika o volkovih in reki

Dušan Čeferin
Leta 1995 so v narodnem parku Yellowstone v ZDA naselili sivega volka. Sivi volk je bil na tem področju iztrebljen okoli leta 1920. S ponovno naselitvijo volkov so nameravali zmanjšati število jelenjadi, ki se je v sedmih desetletjih odsotnosti volkov zaradi pomanjkanja njenih plenilcev tako razmnožila, da je prekomerno popasla velik del parka. Prizadevanja, da bi z odstrelom obvladovali objedanje vegetacije, so bila neuspešna.

To smo mi

Dr. Dušan Rutar
Danes bom mladim pripovedoval o čuječnosti, sočutju, etiki in kulturni inteligenci; nisem rekel, da bom predaval, saj bolj kot v predavanja verjamem v pripovedovanje zgodb. Skušal jim bom razložiti, kaj zajema beseda sočutje in kako pomembno je negovati, kultivirati sočutje – na primer v šoli ali doma, na ulici ali kjerkoli. Naslonil se bom na dela, ki jih je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum in pokazala, da je sočutje povezano s tremi oblikami prepričanja ljudi:

  1. prepričanje, da je trpljenje drugega resnično, ne pa trivialno;
  2. prepričanje, da si trpljenja ni povzročil sam;
  3. prepričanje, da je drugi človek zelo podoben meni.

torek, 16. januar 2018

Vsaka stvar je za nekaj dobra

Dr. Dušan Rutar
Ob gledanju filma Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), v katerem spremljamo krvave dogodke, ki sledijo križarskemu pohodu na Jeruzalem v 12. stoletju, mi je mahoma prišla na misel zlizana ideja, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ideja je kajpak kliše in ni vredna počenega groša, saj nima nobene pojasnjevalne moči, toda kljub temu jo bom ponazoril z zgodovinskim primerom, ki dokazuje njeno absurdnost, obenem pa meče novo luč na resnične dogodke, zaradi katerih je umrlo na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In prav te dni smo lahko vnovič poslušali, da v poenotenem globalnem kapitalističnem svetu životari na desetine milijonov migrantov in beguncev, če o suženjski delovni sili niti ne govorim. Videti je, da je vedno znova nekdo izključen.

In tebi dam ključe nebeškega kraljestva

Dušan Čeferin
Vsakdanja izkušnja in zdravi razum nas vedno znova prepričujeta, da sta naša zavest in naš jaz tista, ki sta v središču sončnega sistema našega obstoja, saj se nam po definiciji vsiljujeta kot njegovo bistvo. Izkušnja in zavedanje samega sebe, naše enkratnosti in edinstvenosti nam tudi zapoveduje, da jo čim bolje izkoristimo. Danes se temu tudi reče, da jo čim bolje vnovčimo; ali še bolj moderno, da jo monetiziramo. To večinoma tudi prav zares počnemo in to tako, kot najbolje vemo in znamo. To praviloma pomeni, da se vedemo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in zapovedmi kulture, v kateri nam je podarjeno oziroma generirano izkušnjo jaza dano konzumirati. V današnjem globaliziranem svetu je to prejkone zgolj dirkanje za denarjem, beganje za fiksnimi idejami, ki jih v kolektivni samoprevari imenujemo sanje, in konzumiranje užitkov. Vse to počnemo seveda na trgih. Razumevanje zavesti in izkušnje jaza kot bistva obstoja in kot enkratne, edinstvene ter od vsega ostalega ločene bitnosti zavezuje njenega nosilca k ohranjanju in vzdrževanju te izkušnje, seveda na individualni ravni, to pa ga samodejno in nujno potiska v obrambno-napadalno ter tekmovalno držo, v najboljšem primeru pa omogoča le omejeno ali pogojno sodelovalno držo.

ponedeljek, 15. januar 2018

Napad na ljudi

Dr. Dušan Rutar 
V pustolovskem, dinamičnem, zanimivem in na trenutke zelo komičnem filmu Attack the Block (Joe Cornish, 2011) spremljamo skupino najstnikov, ki sprva predstavlja tolpo mladih ljudi, za katere bi kdo gotovo porekel, da so potisnjeni na rob družbe in da predstavljajo slabo družbo, v katero človek noče zaiti. Preganja se po soseski in zlasti ponoči ustrahuje druge ljudi, oborožena z noži in drugimi vrstami priročnega orožja, potem pa se v hipu spremeni v nenavadne branitelje iste soseske in njenih prebivalcev pred čudnimi pošastmi iz globin vesolja, ki dobesedno padajo z neba in jih brezobzirno napadajo. Na delu je kajpak prispodoba, ki je zelo inteligentna in produktivna, zato jo velja vzeti v pretres in ugotoviti, kaj vse nam ponuja, ko se na primer sprašujemo, kdo so mladi huligani ali drugi nebodijihtreba, ki nam gredo včasih na živce, včasih pa si želimo, da jih preprosto ne bi bilo.

nedelja, 14. januar 2018

Pogovor kot umetnost

Dr. Dušan Rutar
Film Columbus (Kogonada, 2017) je posebni hommage umetnosti, zlasti arhitekturi, je poetika prostorov, zgradb, javnih površin in čudoviti izraz spoštovanja narave, ki se prepleta z mestom, obdaruje zgradbe, te pa se ovijajo okoli nje tako, da je človeku v veselje bivati. Vse skupaj daje vtis nenavadne povezanosti človeškega (umetnost) in naravnega, ta pa nas navdušuje in spravlja v osuplost. Pa vendar govorim o vsakdanjih prostorih, kot so banke, knjižnice, mostovi, cerkve, bolnišnice in druge zgradbe, ki jih tudi v resnici lahko občudujemo v mestu Columbus v ameriški zvezni državi Indiana, ne le v filmu. Mesto je kot arhiv estetike, za katero so poskrbeli številni arhitekti, navezujoč se drug na drugega, svoje pa s filmom dodajata režiser Kogonada in snemalka Elisha Christian. Pogled na mesto skozi oči protagonistov, Casey (Haley Lu Richardson) in Jin (John Cho), je zato bogata paša za radovedne oči, obenem pa je tudi odpiranje prostora za poslušanje tega, kar si imata povedati in kar imata povedati nam.

sobota, 13. januar 2018

Družina je za vedno

Dr. Dušan Rutar
Predstavljam filma, v katerih sem užival te dni, če lahko tako rečem; mislim kajpak na filmski užitek. Prvi je neodvisni Good Time (Benny Safdie, Josh Safdie, 2017). Ne dovoli nam, da bi udobno zleknjeni uživali v podobah in na koncu rekli, da nam je všeč – ali pač ne –, temveč nas, kot številni indie filmi, na zelo poseben in brezkompromisen način sooči s protagonisti iz vsakdanjega življenja, o katerih ljubitelji filmov razpravljajo še desetletja. Taki so klasični filmi in Good Time je klasika že sedaj.

petek, 12. januar 2018

O pripovedovanju zgodb in o meji

Dr. Dušan Rutar
Sklicevanje na potrebo po inkluziji in vključevanju vseh ljudi v družbeno življenje je na prvi pogled dobronamerno, vredno hvale in napredno; človek se tako rekoč spontano strinja, da je inkluzija nekaj dobrega in da ni prav, da so nekateri ljudje, na primer ti s posebnimi potrebami, izključeni. Toda to še ne pomeni, da zares razume vse družbene, gospodarske, kulturne in civilizacijske razsežnosti takega projekta, ki so številne. Tukaj bi rad poudaril zgolj pomen nekega razcepa v človeških bitjih, ki je za zapisano odločilen.

četrtek, 11. januar 2018

Molčeči krik

Dr. Dušan Rutar
Obstaja pomen tišine; ljudje natančno vedo, kaj to pomeni, ker se lahko zavedajo lastnega trpljenja in trpljenja drugih, saj so zmožni za empatijo. Včasih se znajde človeško bitje v položaju, v katerem je priča taki krutosti, da o njej preprosto ne more govoriti, ker je enostavno nevzdržna. Aljoša iz filma Brez ljubezni (Nelyubov) tako kratko malo izgine. Ni ga več. V tem svetu dobesedno ne obstaja več, zapustil ga je, kot bi se pogreznil v zemljo. Ničesar več ne bo rekel, ker ga ni. Nihče se ne bo mogel pogovarjati z njim, ker ne obstaja več. A saj je odšel prav zato, ker se starša z njim ne pogovarjata, zlasti pa ga ne poslušata.

sreda, 10. januar 2018

Pomen jaza

Dr. Dušan Rutar
Če pomislite na vse svoje strahove in tesnobe, ki vas morda spremljajo ali celo občasno obvladujejo, na vse, česar se po malem bojite, pa si morda niti ne upate priznati, da se bojite, da se torej obenem bojite, da se bojite, potem ste že na dobri poti k razumevanju osupljive kinematografije filma Dunkirk (Christopher Nolan, 2017), za katero je poskrbel direktor fotografije Hoyte van Hoytema, podprte z izvrstno glasbo, pod katero je podpisan neutrudljivi Hans Zimmer. Ne mislim na poceni kliše, da povedo podobe več kakor tisoč besed, temveč mislim na dobro opravljeno skupinsko delo, da bi dobili gledalci nov vpogled v nočno moro, ki se imenuje vojna. Ljudje v njej umirajo, kajpada, če pa že preživijo, so njihove duše globoko ranjene. Iz tega spoznanja nikakor ne sledi, da ljudje niso ranjeni, ko ni nikjer nobene vojne. Družbena nepravičnost namreč ni vezana le na spopade, konflikte in vojne, temveč se dogaja tudi takrat, ko ljudje verjamejo, da delajo nekaj dobrega, da obvladujejo drug drugega ali naravo na primer, pri čemer se lahko tudi izključujejo; mimogrede: prvega januarja letos so znanstveniki izmerili v bližini Grenlandije rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul, kar je katastrofalno veliko in ima daljnosežne posledice za celotno človeštvo, ne le na nekatere ranljive nesrečnike, ki so domnevno izključeni.

torek, 09. januar 2018

Neubogljivost

Dr. Dušan Rutar
Ko sem bil mlad, sem bral Adorna, v srednji šoli sem kupil za štipendijo izbrana dela, pod katera je podpisan Sartre, trije zvezki Marxovega Kapitala so bili med prvimi knjigami moje sedanje knjižnice, v kateri je okoli 8000 knjig, bil sem najstnik, ko sem začel poslušati punk, Bob Dylan je bil eden prvih pesnikov, katerih pesmi sem skušal prevajati v svoj materni jezik. Filmski junaki, ki so me navduševali, so bili predvsem moški, izstopal je Clint Eastwood. Zadnji film, ki me je navdušil včeraj, ima naslov Thelma (Joachim Trier, 2017). In ko rečem, da sem navdušen, mislim na nekaj zares vznemirljivega in drugačnega, na nekaj, kar dopolnjuje ne le mojo zbirko filmov, temveč predvsem ideje, s katerimi se ukvarjam, da bi bolje razumel svet, v katerem živim.

ponedeljek, 08. januar 2018

Brez ljubezni

Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je Nelyubov (Andrey Zvyagintsev, 2017), nominiran je bil za zlati globus; režiser Andrej Zvyagintsev je poleg Aleksandra Sokurova v tem času verjetno eden najbolj znanih in uveljavljenih ruskih režiserjev. Njegov film Nelyubov ali Brez ljubezni je drama, skozi katero gre sicer marsikateri otrok – v filmu, zlasti pa zunaj njega. To je namreč zgodba o paru, ki se ločuje. Ločuje se tako, da spreminja medsebojne odnose v bojne odnose, okoli sebe pa seje nesmiselno trpljenje. Toda obenem moramo poudariti, da to ni le psihološka drama o nekaterih ljudeh in njihovih vsakodnevnih spopadih, saj ti ne živijo v praznem prostoru. To je zato tudi kritično razmišljanje o družbi, o duhu časa in o nelagodju, ki ga pri ljudeh sproža sodobno življenje, v katerem zlasti ekonomisti nenehno poudarjajo pomen tekmovalnosti in ledenega egoističnega preračunavanja, življenje, v katerem velikanske mednarodne korporacije vedno znova sovražno prevzemajo druga drugo, se izpodrivajo za tržne deleže in tekmujejo za dobičke.

nedelja, 07. januar 2018

Močnejše perspektive drugačnosti

Dr. Dušan Rutar
Film Stronger (David Gordon Green, 2017) je narejen po resničnih dogodkih, ki so si sledili, ko je leta 2013 terorist, za katerega sicer ne moremo reči, da ni bil človeško bitje, nastavil bombo ob cesti, kjer je potekal bostonski maraton, da bi v mirnem času poškodoval ali po možnosti ubil čimveč njemu povsem neznanih ljudi. Jeff Bauman (Jake Gyllenhaal) je po naključju stal zraven bombe, ker je navijal za Erin (Tatiana Maslany) maratonko, žensko, v katero je bil zaljubljen. Zaradi ljubezni je torej stal zraven in bomba mu je odtrgala nogi; sovraštvo do ljudi in ljubezen do bližnjega sta se zaradi spleta naključij srečala, če smem tako reči, srečanje pa se je zgodilo v času, ko na svetu vsako leto umre nekaj tisoč nedolžnih ljudi, ker neki drugi ljudje verjamejo, da morajo ubijati, za svoje početje pa nimajo nobenega smiselnega razloga. Nadaljevanje sledi. To je namreč zgodba o upanju in navdušenju nad življenjem, ki lahko prekvasi človeka, da postane boljši, ter povsem zasenči sovraštvo do drugačnih ljudi in zlo. In nimam razloga, da si ne bi ogledal še filma Wonder (Stephen Chbosky, 2017), v katerem nastopa deček August Pullman (Jacob Tremblay), čigar obraz je zares drugačen od večine drugih obrazov, zato je povsem na preizkušnji izraz perspektive drugačnosti, ki jih lahko povezujemo z ljubeznijo do sočloveka, ne pa s sovraštvom do njega.

sobota, 06. januar 2018

Pokliči me po svojem imenu

Dr. Dušan Rutar
In jaz te bom poklical po svojem. Naslov filma je Call Me by Your Name (Luca Guadagnino, 2017); veliko skupnega ima s filmom Lady Bird (Greta Gerwig, 2017). Ponudil mi je močno in nepozabno filmsko izkušnjo, ki ni fikcija in ni iluzija, čeprav je zgolj film. Je izraz življenja, ki je kakor ogenj ali tok reke, v katero ne moremo stopiti drugače, kot da vsakič na novo izkusimo, da nekaj ohranja lastno identiteto le tako, da se nenehno spreminja na način, ki ni muhavost in ni cinizem, temveč je vselej odmikajoča se navzočnost nečesa skrivnostnega in nikoli do konca razumljenega, določljivega ali nadzorovanega.

petek, 05. januar 2018

Nova pot

Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si izvrstni avstrijski film z naslovom Die Wand (Julian Roman Pölsler, 2012). Glavni junakinji se v njem pripeti nekaj povsem nepričakovanega in na prvi pogled tako rekoč nemogočega: nenadoma je povsod okoli nje nevidna steklena pregrada, onkraj katere preprosto ne more. Ne pomaga nič: ne močna volja, ne jeza, ne poskusi, da bi koga priklicala ali jo obšla. Ne pomagajo kozmične sile, ne pomaga nihče. Prisiljena je živeti v koči s psom, mačkama in kravo, za katere mora skrbeti. In nobenega človeka ni od nikoder – ne danes, ne jutri, nikoli. Močna metafora za eksistencialno ujetost in samotnost človeškega bitja, za srečanje s seboj onkraj vsakega sprenevedanja in konformizma.

četrtek, 04. januar 2018

Novo življenje

Dr. Dušan Rutar
Današnji mladi ljudje živijo blizu tega, kar imenuje francoski filozof Alain Badiou rob novega sveta. To je svet egalitarne simbolizacije, svet, v katerem se razvijajo novi odnosi med ljudmi, odnosi, za katere so značilni egalitarnost, ne hierarhičnost, prepoznavanje različnosti in njihovo sprejemanje ter skupna lastnina virov dobrin, ne njihova privatna last. Obenem je to svet, v katerem nihče ni izključen, ker nihče ne misli, da bi kdo moral biti, in ker ne obstajajo mehanizmi izključevanja. Egalitarna simbolizacija je pravo nasprotje tega, kar imenuje Marx ledena voda egoističnega preračunavanja, s katerim si osamljeni posamezniki skušajo izboriti svoj prostor pod soncem v tekmi z vsemi drugimi posamezniki. Ključno vlogo pri tem ima čuječnost, ki pomeni pozornost na to, kar se v resnici dogaja v svetu, ne v svetu fikcij, iluzij in prevar.

sreda, 03. januar 2018

Čuječe v novo leto

Dr. Dušan Rutar
MINDfulness zajema tudi vpogled v nekatera temeljna izmerljiva in preverljiva empirična oziroma objektivna dejstva tega sveta, ki se jih je dobro zavedati, ko človek sebi in drugim obljublja vse mogoče, ko napoči novo leto, ko izreka želje in zatrjuje, kaj vse bo storil sebi in drugim ljudem, da bo njemu bolje ter da bo svet lepši, srečnejši in bolj zdrav. Dejstva so: 10 % ljudi obvladuje 86 % vsega kapitala; 1 % ljudi ima v lasti 46 % tega kapitala. Polovica prebivalcev tega planeta ima v rokah natanko – 0 %. Resnica zapisanega je, da živi na tem svetu veliko pripadnikov tako imenovanega srednjega družbenega razreda, ki se bojijo spodnje polovice vsega človeštva, da bi hotela kapital, do katerega sicer nima absolutno nobenega dostopa. Kapitalizem namreč potrebuje srednji razred, da je na sredini med elitami in temi, ki so brez kapitala. Kot bi bili v sendviču: upajo, da bodo zlezli gor med elito, bojijo se, da bi horde onih od spodaj vzele zadeve v svoje roke in jih oropale. Potem na veliko govorijo o demokraciji, rekoč, da je to vladavina večine. Nekatere zadeve tega sveta so res do konca nore.

Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo

Rok Kralj
O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost: družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Evolucija je izbrala sodelovanje

Dušan Čeferin
Tudi možgane bi nemara lahko razumeli kot kompleksen sistem. Osnovni sestavni elementi, ki bi lahko možgane kot kompleksni sistem tvorili, bi bili morda pri takem načinu razumevanja nevroni. Nevroni, ki so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se nevroni vedejo in ravnajo po natančno določenih pravilih. Med nevroni potekajo izmenjave. Možgani nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja.

torek, 02. januar 2018

Kdo sem jaz tebi

Dr. Dušan Rutar
Deckard reče na koncu Joeju, oziroma ga vpraša: Kdo sem tebi? Nobenega odgovora ne dobimo. Joe nekaj časa verjame, da je njegov sin, potem spozna oziroma verjame, da so spomini iz zgodnjega otroštva zgolj vstavljeni v njegove možgane, zares naj bi jih doživela Deckardova hči, sedaj izdelovalka spominov za replikante, morda pa celo ni čisto tako. Kljub temu ne upokoji Deckarda, čeprav je iztrebljevalec, temveč mu reče, naj obišče svojo hčerko. Ne upokoji ga kajpak zato, ker še nikoli ni upokojil bitja z dušo. Za človeška bitja je torej pomembno, da imajo dušo; za replikante očitno tudi. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je zelo pomembno in je na mestu: Ali je imel Hitler dušo? Kaj sploh pomeni imeti dušo?

ponedeljek, 01. januar 2018

Življenje brez duše?

Dr. Dušan Rutar
Obstajata filmska citata, ki me že dolgo navdušujeta in se me globoko, intimno dotikata. Prvi je iz filma Mary Poppins (Robert Stevenson, 1964): ko ne veste, da me potrebujete, pridem med vas; ko mislite, da me potrebujete in želite, da ostanem, odidem. Drugi je iz filma Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017): I wanna be real for you. Navdušuje me oboje: kdo to izreče in komu; dejstvo, da sploh izreče.