Najtemnejša ura in moč besed

Dr. Dušan Rutar

Gary Oldman je v filmu Darkest Hour (Joe Wright, 2017) tako dober Winston Churchill, da bi bil nad njim navdušen sam britanski premier, če bi seveda še živel; če ne dobi oskarja za to vlogo, so merila za njegovo pridobitev povsem popačena, in jih bo treba napisati na novo. Pa vendar bi rad v tem zapisu poudaril nekaj drugega. Film je namreč izsek iz življenja, dolg nekaj dni; vse skupaj se dogaja maja 1940. V tem kratkem času, ko nekateri politiki po že skoraj povsem okupirani Evropi resno razmišljajo o pogajanjih s Hitlerjem, ki je kot diktator že pognal v tek svoj morilski vojaški stroj, se Winston Churchill prelevi v ljudskega voditelja, kakršnih je bilo v zgodovini malo. Suvereno zavrne vse, ki se želijo pogajati s Hitlerjem, obljubi ljudstvu trpljenje, bolečino, kri in solze, se prikloni vojakom, ki bodo bojevali bitke s sovragom, ter se zapiše v zgodovino.

Pesem pesmi

Dr. Dušan Rutar

Obstaja Pesem pesmi, ki se v slovenskem jeziku imenuje Visoka pesem. To je pesem o ljubezni in o tem, kaj vse zmore, kaj prenese. Je pesem za vsakogar, o vsakomur in za vse čase. Potem naredi režiser Terrence Malick izjemen film z naslovom Song to Song (2017). Ne vem, zakaj ne bi brali Visoke pesmi in obenem gledali tega filma. Pravzaprav je že sam film narejen, kot da bere pesem in jo komentira na filmski način. Gledalčeva korist je ob tem dvojna: spoznava, kakšen je dober film, kako je narejen, in prav zato uživa v njem; doživlja poezijo tega, kar imajo ljudje med seboj, in čuti, kako močno si želi prav tega. Ker je tudi sam človek, je že kmalu po začetku filma izpostavljen preprosti preizkušnji, ki terja od njega odpoved klišejem in stereotipom, ki jim morda tovori s seboj. Preizkušnja je na pogled preprosta, v resnici pa je zahtevna.

Ves čas sem že kriv

Jan Adlešič

Pojasnil naj bi, zakaj nisem prišel. Poglejte, sem pač okoren, sem se enkrat preveč ponovil v e-mailu. Neroden, sem še dodal. In kdo, ki me je kdaj uzrl, bi temu oporekal? Z mano je zelo očitno nekaj narobe: zaboden pogled, trilčkasta intonacija, krevsajoča hoja. In kot tak sem pri določeni starosti samoumevno prišel v domeno državnega zavoda, kateremu sem zdaj dolgoval obveznost predstaviti obseg svojega gospodarskega delovanja v zadnjih nekaj mesecih.

Mir v hiši

Dr. Dušan Rutar

Vsi smo za vključevanje invalidov v družbeno življenje. Da bi polno živeli. In bili aktivni državljani. Samozavestni in polni samospoštovanja. Da bi bili zadovoljni in morda celo srečni. Želimo jim vse dobro. Smo na njihovi strani, ker vemo, da je njihovo življenje težko. Smo solidarni. In empatični. In dobri po srcu. Nikomur ne želimo ničesar hudega. Nismo zlobni. Daleč od tega.

Zgodba duha

Dr. Dušan Rutar

Je tudi zgodba samega duha; je njegova pripoved, čeprav ne izreče ene same besede, in je pripoved o njem oziroma o njegovem odnosu do nje. Film ima namreč naslov A Ghost Story (David Lowery, 2017). V njem nastopata C (Casey Affleck) in M (Rooney Mara). On umre, vendar se vrne kot duh. Ona žaluje, zato je to zgodba o žalovanju, izgubi, odhodu, pa tudi zgodba o ljubezni, hrepenenju, želji po bližnjem človeku, želji po bližini. Ta je tako velika, da čutimo bolečino nevidnega in nemočnega duha, kot bi bila naša. Redko se nam zgodi kaj takega, saj se ne zavedamo dovolj, kako močno drugi hrepenijo po nas, ker čutimo predvsem, kako sami hrepenimo po njih in njihovi bližini.

Neučinkovito reševanje problemov

Dr. Dušan Rutar

Obstoj skupnega jezika pomeni, da si ljudje delijo ideje, ki so njegov sestavni del. Ker si jih delijo, jih sama delitev povezuje. Torej ni vseeno, katere ideje si delijo. Nekatere ideje so namreč vitalne in polne življenjske moči, spet druge so turobne in depresivne, take, da človeka potlačijo in obremenjujejo. Najbrž ni potreben poseben kognitivni napor za ugotovitev, katere ideje si najbolj želijo deliti. Mirno lahko zapišem, da si ljudje želijo deliti ideje, ki povečujejo njihovo blagostanje. V njihovem najboljšem interesu ne more biti zmanjševanje blagostanja.

Kaj je mogoče in kaj ni

Dr. Dušan Rutar

Kapitalizem ni univerzalen, čeprav številni ljudje verjamejo in zatrjujejo, da je. Zatrjujejo zlasti pripadniki elit in srednjega družbenega razreda, ki jim gre dobro in uživajo v kapitalističnem življenju, zato globalnost kapitalizma zamenjujejo z univerzalnostjo. Normalno je, da se jim to prikazuje kot normalno, večno in po možnosti nespremenljivo, saj bi radi več istega, njihova želja pa je tudi zelo logična oziroma razumljiva. Kako pa je z ljudmi, ki ne uživajo v kapitalističnem življenju?

Zgodbe z neznanimi strukturami

Dr. Dušan Rutar

Psihološko raziskovanje tega, kar imajo ljudje med seboj, ni vselej lahko in preprosto. Raziskovanje je tâko tedaj, ko raziskujemo delovanje enostavnih, linearnih sistemov, strojev ali naprav na primer, človek pa je daleč preveč zapleten, da bi ga lahko primerjali z njimi. Kaj šele nastane, ko imamo pred seboj dva človeka, in kaj tedaj, ko jih je deset ali tisoč! Poudariti pa želim nekaj drugega. Raziskovanje človeškega je namreč lahko tudi trn v peti ljudi, ki takega raziskovanja preprosto ne želijo in ne prenesejo. Ni namreč res, da si vsi ljudje želijo slišati resnico tega, kar imajo med seboj. Daleč od tega. Komaj čakam na začetek serije z naslovom The Alienist, ki se prične 22. januarja letos, kar je natanko danes. Zakaj jo nestrpno pričakujem?

TRGi

Luna J. Šribar

Adam, Adam, Adam Smith,
prisluhni moji zdaj obtožbi!
Mar nisi ti bil tisti,
ki nekoč dejal je,
da sebičnost se prej ko slej povrne?
Od naukov vseh največji mit
mar ni prav ta tvoj, Adam Smith?

                                Stephen Leacock


Trg ni eden, trgov je več.

In tega se je dobro, spoštovani bralci in ravno tako spoštovane bralke, v dandanašnjih časih vse močneje zavedati. Samo znotraj našega ekonomskega sistema ne obstaja le kapitalistični trg, ampak mnogoteri trgi, katerih delovanje vodijo drugačna pravila in drugačna morala. Kapitalistični trg ni objektivna danost, še manj pa je rezultat neke naravne evolucije družbe. Na kako vegastih temeljih stoji, se razkrije tako ob krizah kot tudi ob raziskovanju glavnih idej, ki ga ustoličujejo.

Približevanje trga dela mladim s posebnimi potrebami

Dr. Dušan Rutar

Navadno je v javnosti v rabi skovanka približevanje mladih s posebnimi potrebami trgu dela. To pomeni, da tam nekje obstaja trg dela, mladi pa se mu približujejo, tako kot se lahko človek približuje gozdu ali morju ali reki. Zdi se logično, da se mladi približujejo temu trgu in da je slednji pač tam, kot so tam že dolgo tudi gore in skale in morja. Poleg tega iz rabe skovanke sledi, da se morajo mladi, ali pa manj mladi, nekako usposobiti za to, kar trg pričakuje. Ne moreš se mu namreč približevati kar tako, kot bi se tebi zdelo, saj s tem tvegaš, da se mu nikoli ne približaš. Približati se mu moraš na natanko določen način, sicer ga zgrešiš in zaideš. Rečeno v novoreku: imeti moraš ustrezne spretnosti in veščine in sposobnosti in zmožnosti. Kaj pa, če jih preprosto nimaš, jih ne moreš imeti ali jih celo ne želiš imeti?

Brez skrbi ali sto skrbi

Dušan Čeferin

Darwinova nagrada je šaljivo, cinično, hkrati pa tudi dobesedno smrtno resno priznanje posameznikom za njihove izjemne dosežke in prispevke na področju evolucije človeške vrste. To dosežejo nagrajenci z lastno odločitvijo in izločitvijo svojega genskega zapisa iz genskega sklada človeške vrste. Gre za ultimativno žrtvovanje. Nagrajenci zaradi lastnih nespametnih dejanj namreč bodisi umrejo, bodisi postanejo sterilni. Eden od opisov te nagrade nam razloži, da Darwinovi nagrajenci eliminirajo same sebe na skrajno nespameten način in tako povečujejo verjetnost dolgoročnega preživetja naše vrste.

Razvoj nevihte

Dr. Dušan Rutar

Vremenoslovci za danes, 18. januar, napovedujejo dnevne temperature, ki bodo ponekod dosegle 11 stopinj Celzija. Nad ničlo. Pred nekaj tedni je izšla knjiga z naslovom The Progress of This Storm (Verso, 2017), pod katero je podpisan švedski raziskovalec in profesor na univerzi Lund, Andreas Malm. Podnaslov knjige je Nature and Society in a Warming World. Napoved vremenoslovcev in ta knjiga sta povezani na prav poseben način: naslov knjige govori o razvijajoči se nevihti, vremenoslovci govorijo o sončnem in toplem vremenu, ki ni značilno za sredino januarja na tej geografski širini. Še pomembnejša pa je tale ideja: fosilni kapitalizem ni od Boga poslan in danes je bolj kot kadarkoli jasno, da moramo na podnebne spremembe odgovoriti s sistemskimi družbenimi spremembami, ne pa z zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov. Če ne bomo odgovorili, ker ne znamo ali nočemo, se bo nevihta razvijala naprej – morda tudi brez nas.

Prilika o volkovih in reki

Dušan Čeferin

Leta 1995 so v narodnem parku Yellowstone v ZDA naselili sivega volka. Sivi volk je bil na tem področju iztrebljen okoli leta 1920. S ponovno naselitvijo volkov so nameravali zmanjšati število jelenjadi, ki se je v sedmih desetletjih odsotnosti volkov zaradi pomanjkanja njenih plenilcev tako razmnožila, da je prekomerno popasla velik del parka. Prizadevanja, da bi z odstrelom obvladovali objedanje vegetacije, so bila neuspešna.

To smo mi

Dr. Dušan Rutar

Danes bom mladim pripovedoval o čuječnosti, sočutju, etiki in kulturni inteligenci; nisem rekel, da bom predaval, saj bolj kot v predavanja verjamem v pripovedovanje zgodb. Skušal jim bom razložiti, kaj zajema beseda sočutje in kako pomembno je negovati, kultivirati sočutje – na primer v šoli ali doma, na ulici ali kjerkoli. Naslonil se bom na dela, ki jih je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum in pokazala, da je sočutje povezano s tremi oblikami prepričanja ljudi:

1. prepričanje, da je trpljenje drugega resnično, ne pa trivialno;
2. prepričanje, da si trpljenja ni povzročil sam;
3. prepričanje, da je drugi človek zelo podoben meni.

Vsaka stvar je za nekaj dobra

Dr. Dušan Rutar

Ob gledanju filma Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), v katerem spremljamo krvave dogodke, ki sledijo križarskemu pohodu na Jeruzalem v 12. stoletju, mi je mahoma prišla na misel zlizana ideja, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ideja je kajpak kliše in ni vredna počenega groša, saj nima nobene pojasnjevalne moči, toda kljub temu jo bom ponazoril z zgodovinskim primerom, ki dokazuje njeno absurdnost, obenem pa meče novo luč na resnične dogodke, zaradi katerih je umrlo na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In prav te dni smo lahko vnovič poslušali, da v poenotenem globalnem kapitalističnem svetu životari na desetine milijonov migrantov in beguncev, če o suženjski delovni sili niti ne govorim. Videti je, da je vedno znova nekdo izključen.

In tebi dam ključe nebeškega kraljestva

Dušan Čeferin

Vsakdanja izkušnja in zdravi razum nas vedno znova prepričujeta, da sta naša zavest in naš jaz tista, ki sta v središču sončnega sistema našega obstoja, saj se nam po definiciji vsiljujeta kot njegovo bistvo. Izkušnja in zavedanje samega sebe, naše enkratnosti in edinstvenosti nam tudi zapoveduje, da jo čim bolje izkoristimo. Danes se temu tudi reče, da jo čim bolje vnovčimo; ali še bolj moderno, da jo monetiziramo. To večinoma tudi prav zares počnemo in to tako, kot najbolje vemo in znamo. To praviloma pomeni, da se vedemo v skladu s trenutnimi modnimi smernicami in zapovedmi kulture, v kateri nam je podarjeno oziroma generirano izkušnjo jaza dano konzumirati. V današnjem globaliziranem svetu je to prejkone zgolj dirkanje za denarjem, beganje za fiksnimi idejami, ki jih v kolektivni samoprevari imenujemo sanje, in konzumiranje užitkov. Vse to počnemo seveda na trgih. Razumevanje zavesti in izkušnje jaza kot bistva obstoja in kot enkratne, edinstvene ter od vsega ostalega ločene bitnosti zavezuje njenega nosilca k ohranjanju in vzdrževanju te izkušnje, seveda na individualni ravni, to pa ga samodejno in nujno potiska v obrambno-napadalno ter tekmovalno držo, v najboljšem primeru pa omogoča le omejeno ali pogojno sodelovalno držo.

Napad na ljudi

Dr. Dušan Rutar 

V pustolovskem, dinamičnem, zanimivem in na trenutke zelo komičnem filmu Attack the Block (Joe Cornish, 2011) spremljamo skupino najstnikov, ki sprva predstavlja tolpo mladih ljudi, za katere bi kdo gotovo porekel, da so potisnjeni na rob družbe in da predstavljajo slabo družbo, v katero človek noče zaiti. Preganja se po soseski in zlasti ponoči ustrahuje druge ljudi, oborožena z noži in drugimi vrstami priročnega orožja, potem pa se v hipu spremeni v nenavadne branitelje iste soseske in njenih prebivalcev pred čudnimi pošastmi iz globin vesolja, ki dobesedno padajo z neba in jih brezobzirno napadajo. Na delu je kajpak prispodoba, ki je zelo inteligentna in produktivna, zato jo velja vzeti v pretres in ugotoviti, kaj vse nam ponuja, ko se na primer sprašujemo, kdo so mladi huligani ali drugi nebodijihtreba, ki nam gredo včasih na živce, včasih pa si želimo, da jih preprosto ne bi bilo.

Pogovor kot umetnost

Dr. Dušan Rutar

Film Columbus (Kogonada, 2017) je posebni hommage umetnosti, zlasti arhitekturi, je poetika prostorov, zgradb, javnih površin in čudoviti izraz spoštovanja narave, ki se prepleta z mestom, obdaruje zgradbe, te pa se ovijajo okoli nje tako, da je človeku v veselje bivati. Vse skupaj daje vtis nenavadne povezanosti človeškega (umetnost) in naravnega, ta pa nas navdušuje in spravlja v osuplost. Pa vendar govorim o vsakdanjih prostorih, kot so banke, knjižnice, mostovi, cerkve, bolnišnice in druge zgradbe, ki jih tudi v resnici lahko občudujemo v mestu Columbus v ameriški zvezni državi Indiana, ne le v filmu. Mesto je kot arhiv estetike, za katero so poskrbeli številni arhitekti, navezujoč se drug na drugega, svoje pa s filmom dodajata režiser Kogonada in snemalka Elisha Christian. Pogled na mesto skozi oči protagonistov, Casey (Haley Lu Richardson) in Jin (John Cho), je zato bogata paša za radovedne oči, obenem pa je tudi odpiranje prostora za poslušanje tega, kar si imata povedati in kar imata povedati nam.

Družina je za vedno

Dr. Dušan Rutar

Predstavljam filma, v katerih sem užival te dni, če lahko tako rečem; mislim kajpak na filmski užitek. Prvi je neodvisni Good Time (Benny Safdie, Josh Safdie, 2017). Ne dovoli nam, da bi udobno zleknjeni uživali v podobah in na koncu rekli, da nam je všeč – ali pač ne –, temveč nas, kot številni indie filmi, na zelo poseben in brezkompromisen način sooči s protagonisti iz vsakdanjega življenja, o katerih ljubitelji filmov razpravljajo še desetletja. Taki so klasični filmi in Good Time je klasika že sedaj.

O pripovedovanju zgodb in o meji

Dr. Dušan Rutar

Sklicevanje na potrebo po inkluziji in vključevanju vseh ljudi v družbeno življenje je na prvi pogled dobronamerno, vredno hvale in napredno; človek se tako rekoč spontano strinja, da je inkluzija nekaj dobrega in da ni prav, da so nekateri ljudje, na primer ti s posebnimi potrebami, izključeni. Toda to še ne pomeni, da zares razume vse družbene, gospodarske, kulturne in civilizacijske razsežnosti takega projekta, ki so številne. Tukaj bi rad poudaril zgolj pomen nekega razcepa v človeških bitjih, ki je za zapisano odločilen.

Molčeči krik

Dr. Dušan Rutar

Obstaja pomen tišine; ljudje natančno vedo, kaj to pomeni, ker se lahko zavedajo lastnega trpljenja in trpljenja drugih, saj so zmožni za empatijo. Včasih se znajde človeško bitje v položaju, v katerem je priča taki krutosti, da o njej preprosto ne more govoriti, ker je enostavno nevzdržna. Aljoša iz filma Brez ljubezni (Nelyubov) tako kratko malo izgine. Ni ga več. V tem svetu dobesedno ne obstaja več, zapustil ga je, kot bi se pogreznil v zemljo. Ničesar več ne bo rekel, ker ga ni. Nihče se ne bo mogel pogovarjati z njim, ker ne obstaja več. A saj je odšel prav zato, ker se starša z njim ne pogovarjata, zlasti pa ga ne poslušata.

Pomen jaza

Dr. Dušan Rutar

Če pomislite na vse svoje strahove in tesnobe, ki vas morda spremljajo ali celo občasno obvladujejo, na vse, česar se po malem bojite, pa si morda niti ne upate priznati, da se bojite, da se torej obenem bojite, da se bojite, potem ste že na dobri poti k razumevanju osupljive kinematografije filma Dunkirk (Christopher Nolan, 2017), za katero je poskrbel direktor fotografije Hoyte van Hoytema, podprte z izvrstno glasbo, pod katero je podpisan neutrudljivi Hans Zimmer. Ne mislim na poceni kliše, da povedo podobe več kakor tisoč besed, temveč mislim na dobro opravljeno skupinsko delo, da bi dobili gledalci nov vpogled v nočno moro, ki se imenuje vojna. Ljudje v njej umirajo, kajpada, če pa že preživijo, so njihove duše globoko ranjene. Iz tega spoznanja nikakor ne sledi, da ljudje niso ranjeni, ko ni nikjer nobene vojne. Družbena nepravičnost namreč ni vezana le na spopade, konflikte in vojne, temveč se dogaja tudi takrat, ko ljudje verjamejo, da delajo nekaj dobrega, da obvladujejo drug drugega ali naravo na primer, pri čemer se lahko tudi izključujejo; mimogrede: prvega januarja letos so znanstveniki izmerili v bližini Grenlandije rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul, kar je katastrofalno veliko in ima daljnosežne posledice za celotno človeštvo, ne le na nekatere ranljive nesrečnike, ki so domnevno izključeni.

Neubogljivost

Dr. Dušan Rutar

Ko sem bil mlad, sem bral Adorna, v srednji šoli sem kupil za štipendijo izbrana dela, pod katera je podpisan Sartre, trije zvezki Marxovega Kapitala so bili med prvimi knjigami moje sedanje knjižnice, v kateri je okoli 8000 knjig, bil sem najstnik, ko sem začel poslušati punk, Bob Dylan je bil eden prvih pesnikov, katerih pesmi sem skušal prevajati v svoj materni jezik. Filmski junaki, ki so me navduševali, so bili predvsem moški, izstopal je Clint Eastwood. Zadnji film, ki me je navdušil včeraj, ima naslov Thelma (Joachim Trier, 2017). In ko rečem, da sem navdušen, mislim na nekaj zares vznemirljivega in drugačnega, na nekaj, kar dopolnjuje ne le mojo zbirko filmov, temveč predvsem ideje, s katerimi se ukvarjam, da bi bolje razumel svet, v katerem živim.

Brez ljubezni

Dr. Dušan Rutar

Naslov filma je Nelyubov (Andrey Zvyagintsev, 2017), nominiran je bil za zlati globus; režiser Andrej Zvyagintsev je poleg Aleksandra Sokurova v tem času verjetno eden najbolj znanih in uveljavljenih ruskih režiserjev. Njegov film Nelyubov ali Brez ljubezni je drama, skozi katero gre sicer marsikateri otrok – v filmu, zlasti pa zunaj njega. To je namreč zgodba o paru, ki se ločuje. Ločuje se tako, da spreminja medsebojne odnose v bojne odnose, okoli sebe pa seje nesmiselno trpljenje. Toda obenem moramo poudariti, da to ni le psihološka drama o nekaterih ljudeh in njihovih vsakodnevnih spopadih, saj ti ne živijo v praznem prostoru. To je zato tudi kritično razmišljanje o družbi, o duhu časa in o nelagodju, ki ga pri ljudeh sproža sodobno življenje, v katerem zlasti ekonomisti nenehno poudarjajo pomen tekmovalnosti in ledenega egoističnega preračunavanja, življenje, v katerem velikanske mednarodne korporacije vedno znova sovražno prevzemajo druga drugo, se izpodrivajo za tržne deleže in tekmujejo za dobičke.

Močnejše perspektive drugačnosti

Dr. Dušan Rutar

Film Stronger (David Gordon Green, 2017) je narejen po resničnih dogodkih, ki so si sledili, ko je leta 2013 terorist, za katerega sicer ne moremo reči, da ni bil človeško bitje, nastavil bombo ob cesti, kjer je potekal bostonski maraton, da bi v mirnem času poškodoval ali po možnosti ubil čimveč njemu povsem neznanih ljudi. Jeff Bauman (Jake Gyllenhaal) je po naključju stal zraven bombe, ker je navijal za Erin (Tatiana Maslany) maratonko, žensko, v katero je bil zaljubljen. Zaradi ljubezni je torej stal zraven in bomba mu je odtrgala nogi; sovraštvo do ljudi in ljubezen do bližnjega sta se zaradi spleta naključij srečala, če smem tako reči, srečanje pa se je zgodilo v času, ko na svetu vsako leto umre nekaj tisoč nedolžnih ljudi, ker neki drugi ljudje verjamejo, da morajo ubijati, za svoje početje pa nimajo nobenega smiselnega razloga. Nadaljevanje sledi. To je namreč zgodba o upanju in navdušenju nad življenjem, ki lahko prekvasi človeka, da postane boljši, ter povsem zasenči sovraštvo do drugačnih ljudi in zlo. In nimam razloga, da si ne bi ogledal še filma Wonder (Stephen Chbosky, 2017), v katerem nastopa deček August Pullman (Jacob Tremblay), čigar obraz je zares drugačen od večine drugih obrazov, zato je povsem na preizkušnji izraz perspektive drugačnosti, ki jih lahko povezujemo z ljubeznijo do sočloveka, ne pa s sovraštvom do njega.

Pokliči me po svojem imenu

Dr. Dušan Rutar

In jaz te bom poklical po svojem. Naslov filma je Call Me by Your Name (Luca Guadagnino, 2017); veliko skupnega ima s filmom Lady Bird (Greta Gerwig, 2017). Ponudil mi je močno in nepozabno filmsko izkušnjo, ki ni fikcija in ni iluzija, čeprav je zgolj film. Je izraz življenja, ki je kakor ogenj ali tok reke, v katero ne moremo stopiti drugače, kot da vsakič na novo izkusimo, da nekaj ohranja lastno identiteto le tako, da se nenehno spreminja na način, ki ni muhavost in ni cinizem, temveč je vselej odmikajoča se navzočnost nečesa skrivnostnega in nikoli do konca razumljenega, določljivega ali nadzorovanega.

Nova pot

Dr. Dušan Rutar

Ogledal sem si izvrstni avstrijski film z naslovom Die Wand (Julian Roman Pölsler, 2012). Glavni junakinji se v njem pripeti nekaj povsem nepričakovanega in na prvi pogled tako rekoč nemogočega: nenadoma je povsod okoli nje nevidna steklena pregrada, onkraj katere preprosto ne more. Ne pomaga nič: ne močna volja, ne jeza, ne poskusi, da bi koga priklicala ali jo obšla. Ne pomagajo kozmične sile, ne pomaga nihče. Prisiljena je živeti v koči s psom, mačkama in kravo, za katere mora skrbeti. In nobenega človeka ni od nikoder – ne danes, ne jutri, nikoli. Močna metafora za eksistencialno ujetost in samotnost človeškega bitja, za srečanje s seboj onkraj vsakega sprenevedanja in konformizma.

Novo življenje

Dr. Dušan Rutar

Današnji mladi ljudje živijo blizu tega, kar imenuje francoski filozof Alain Badiou rob novega sveta. To je svet egalitarne simbolizacije, svet, v katerem se razvijajo novi odnosi med ljudmi, odnosi, za katere so značilni egalitarnost, ne hierarhičnost, prepoznavanje različnosti in njihovo sprejemanje ter skupna lastnina virov dobrin, ne njihova privatna last. Obenem je to svet, v katerem nihče ni izključen, ker nihče ne misli, da bi kdo moral biti, in ker ne obstajajo mehanizmi izključevanja. Egalitarna simbolizacija je pravo nasprotje tega, kar imenuje Marx ledena voda egoističnega preračunavanja, s katerim si osamljeni posamezniki skušajo izboriti svoj prostor pod soncem v tekmi z vsemi drugimi posamezniki. Ključno vlogo pri tem ima čuječnost, ki pomeni pozornost na to, kar se v resnici dogaja v svetu, ne v svetu fikcij, iluzij in prevar.

Čuječe v novo leto

Dr. Dušan Rutar

MINDfulness zajema tudi vpogled v nekatera temeljna izmerljiva in preverljiva empirična oziroma objektivna dejstva tega sveta, ki se jih je dobro zavedati, ko človek sebi in drugim obljublja vse mogoče, ko napoči novo leto, ko izreka želje in zatrjuje, kaj vse bo storil sebi in drugim ljudem, da bo njemu bolje ter da bo svet lepši, srečnejši in bolj zdrav. Dejstva so: 10 % ljudi obvladuje 86 % vsega kapitala; 1 % ljudi ima v lasti 46 % tega kapitala. Polovica prebivalcev tega planeta ima v rokah natanko – 0 %. Resnica zapisanega je, da živi na tem svetu veliko pripadnikov tako imenovanega srednjega družbenega razreda, ki se bojijo spodnje polovice vsega človeštva, da bi hotela kapital, do katerega sicer nima absolutno nobenega dostopa. Kapitalizem namreč potrebuje srednji razred, da je na sredini med elitami in temi, ki so brez kapitala. Kot bi bili v sendviču: upajo, da bodo zlezli gor med elito, bojijo se, da bi horde onih od spodaj vzele zadeve v svoje roke in jih oropale. Potem na veliko govorijo o demokraciji, rekoč, da je to vladavina večine. Nekatere zadeve tega sveta so res do konca nore.

Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo

Rok Kralj

O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost: družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost.

Evolucija je izbrala sodelovanje

Dušan Čeferin

Tudi možgane bi nemara lahko razumeli kot kompleksen sistem. Osnovni sestavni elementi, ki bi lahko možgane kot kompleksni sistem tvorili, bi bili morda pri takem načinu razumevanja nevroni. Nevroni, ki so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se nevroni vedejo in ravnajo po natančno določenih pravilih. Med nevroni potekajo izmenjave. Možgani nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja.

Kdo sem jaz tebi

Dr. Dušan Rutar

Deckard reče na koncu Joeju, oziroma ga vpraša: Kdo sem tebi? Nobenega odgovora ne dobimo. Joe nekaj časa verjame, da je njegov sin, potem spozna oziroma verjame, da so spomini iz zgodnjega otroštva zgolj vstavljeni v njegove možgane, zares naj bi jih doživela Deckardova hči, sedaj izdelovalka spominov za replikante, morda pa celo ni čisto tako. Kljub temu ne upokoji Deckarda, čeprav je iztrebljevalec, temveč mu reče, naj obišče svojo hčerko. Ne upokoji ga kajpak zato, ker še nikoli ni upokojil bitja z dušo. Za človeška bitja je torej pomembno, da imajo dušo; za replikante očitno tudi. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je zelo pomembno in je na mestu: Ali je imel Hitler dušo? Kaj sploh pomeni imeti dušo?

Življenje brez duše?

Dr. Dušan Rutar

Obstajata filmska citata, ki me že dolgo navdušujeta in se me globoko, intimno dotikata. Prvi je iz filma Mary Poppins (Robert Stevenson, 1964): ko ne veste, da me potrebujete, pridem med vas; ko mislite, da me potrebujete in želite, da ostanem, odidem. Drugi je iz filma Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017): I wanna be real for you. Navdušuje me oboje: kdo to izreče in komu; dejstvo, da sploh izreče.