Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 3. januar 2018

Evolucija je izbrala sodelovanje

Dušan Čeferin
Tudi možgane bi nemara lahko razumeli kot kompleksen sistem. Osnovni sestavni elementi, ki bi lahko možgane kot kompleksni sistem tvorili, bi bili morda pri takem načinu razumevanja nevroni. Nevroni, ki so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se nevroni vedejo in ravnajo po natančno določenih pravilih. Med nevroni potekajo izmenjave. Možgani nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja. Vsakdanji zdravi razum nas morda navaja k misli, da bi lahko bila naša zavest ali izkušnja jaza taka središčna točka nadzora in upravljanja. Tej ideji bomo posvetili pozornost nekoliko kasneje. Če predpostavimo, da središčna točka nadzora in upravljanja možganov ne obstaja, jo morda lahko nadomeščajo že omenjena pravila ravnanja, vedenja in delovanja nevronov.

Nevroni so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo tako, da se povezujejo med seboj v mreže ali module. Te mreže ali moduli so različne konfiguracije ali kombinacije med seboj povezanih nevronov in so način kodiranja informacij, ki prispejo v možgane.

Če razumemo možgane kot kompleksen sistem, bi nemara lahko pričakovali, da bomo zaznali v njihovem delovanju kakšno pojavno obliko emergentnosti. Emergentnost kompleksnih sistemov je razlog, da konkretne pojavnosti kompleksnih sistemov niso običajen seštevek ali združek delovanja in obnašanja sestavnih delov teh sistemov, pač pa so rezultat nekakšnih nadseštevnih učinkov, ki niso v celoti predvidljivi. Rezultat delovanja teh nadseštevnih učinkov je pojavljanje vedno novih načinov in oblik ravnanja in delovanja osnovnih elementov sistema. Kot rezultat medsebojnega vzajemnega delovanja sestavnih delov sistema se vedno znova pojavlja nekakšen nov spontan red.

Ali ne bi mogla biti ta nadseštevni učinek in nekakšen nov ter nepredvidljiv spontan red možganov kot kompleksnega sistema na neki, kakovostno drugi, ravni ravno naša izkušnja jaza in zavedanja samih sebe?

Če bi držalo, da je zavest le primer emergentnosti in je torej posledica sodelovanja dovolj velikega števila osnovnih gradnikov kompleksnega sistema, nevronov v možganih, bi to verjetno pomenilo, da zavest ne more biti središčna točka nadzora in upravljanja, pač pa zgolj štrlina oziroma nekakšen stranski učinek tega sodelovanja in povezovanja.

V tem primeru izkušnja jaza in zavesti ne bi bila glavni namen obstoja in delovanja možganov, pač pa le rešitev za nek drug problem, ki žene evolucijo vsaj od trenutka, ko je vzniknilo življenje, naprej. Gre za problem povečevanja verjetnosti preživetja posameznih primerkov vrste in s tem izboljševanja možnosti nadaljevanja vrste. Gre torej za nadaljevanje življenja.

Pojav zavesti bi lahko služil le izboljševanju zmožnosti preživetja, in sicer tako, da bi se možgani posameznih primerkov nosilcev zavesti preko jezika in drugih naborov simbolov med seboj bolj učinkovito povezovali in s skupnimi močmi uspešneje reševali probleme, s katerimi se srečujejo.

Mreženje na ravni nevronov je pripeljalo do stopnje kompleksnosti možganov, ki je na neki drugi ravni omogočila pojav zavesti. Zavest je na nekakšen rekurzivni način omogočila mreženje spet na neki drugi ravni oziroma razsežnosti, to je simbolni ravni odnosov med člani skupnosti. Človek z nekaj malega domišljije bi se lahko kaj hitro znašel v skušnjavi, da bi si take procese in tvorbe na različnih ravneh drznil poimenovati metafraktali ali hiperfraktali.

Z vidika evolucije se zdi, da bi samo bistvo delovanja možganov in njihov namen lahko bilo povezovanje in sodelovanje nevronov. Prav tako se z vidika evolucije zdi, da bi osnovni namen zavesti lahko bilo povezovanje in sodelovanje njenih nosilcev. Le ugibamo lahko, do kakšne pojavne oblike emergentnosti bi pripeljalo sodelovanje med ljudmi v dovolj kompleksnih mrežah na simbolni ravni.

Morda pa je res mogoče reči, da je evolucija izbrala sodelovanje.

In kaj ima to opraviti z inkluzijo?

Kjer je sodelovanje, inkluzija ni potrebna. Beseda inkluzija postane prazna in odvèčna.

Ampak prazna in odvèčna je morda že ves čas, le razlogi za to so drugačni.


Slika: Iz samotnih senc pod skupno sonce (foto: Dušan Čeferin)