Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

nedelja, 7. januar 2018

Močnejše perspektive drugačnosti

Dr. Dušan Rutar
Film Stronger (David Gordon Green, 2017) je narejen po resničnih dogodkih, ki so si sledili, ko je leta 2013 terorist, za katerega sicer ne moremo reči, da ni bil človeško bitje, nastavil bombo ob cesti, kjer je potekal bostonski maraton, da bi v mirnem času poškodoval ali po možnosti ubil čimveč njemu povsem neznanih ljudi. Jeff Bauman (Jake Gyllenhaal) je po naključju stal zraven bombe, ker je navijal za Erin (Tatiana Maslany) maratonko, žensko, v katero je bil zaljubljen. Zaradi ljubezni je torej stal zraven in bomba mu je odtrgala nogi; sovraštvo do ljudi in ljubezen do bližnjega sta se zaradi spleta naključij srečala, če smem tako reči, srečanje pa se je zgodilo v času, ko na svetu vsako leto umre nekaj tisoč nedolžnih ljudi, ker neki drugi ljudje verjamejo, da morajo ubijati, za svoje početje pa nimajo nobenega smiselnega razloga. Nadaljevanje sledi. To je namreč zgodba o upanju in navdušenju nad življenjem, ki lahko prekvasi človeka, da postane boljši, ter povsem zasenči sovraštvo do drugačnih ljudi in zlo. In nimam razloga, da si ne bi ogledal še filma Wonder (Stephen Chbosky, 2017), v katerem nastopa deček August Pullman (Jacob Tremblay), čigar obraz je zares drugačen od večine drugih obrazov, zato je povsem na preizkušnji izraz perspektive drugačnosti, ki jih lahko povezujemo z ljubeznijo do sočloveka, ne pa s sovraštvom do njega. Temeljna ideja je tale: ljudje navadno nismo spontano naravnani k sprejemanju drugačnosti niti tedaj, ko bi bilo to lahko v našo korist ali bi prispevalo k blagostanju in obče dobremu. Bolj smo naravnani k sprejemanju istega ali zelo podobnega – celo tedaj, ko nam to ne koristi in ne povečuje našega blagostanja. Mimobežnost je očitna.

Vse skupaj pa še ne pomeni, da se ne more zgoditi to, kar spremljamo v obeh filmih. V prvem se Jeff sooča s povsem novimi občutki, silovitimi bolečinami, čustvi in z idejami o lastni identiteti, o sposobnostih in zmožnostih, ki jih ima, obenem pa odkriva, da je zmožen tudi za stvari, o katerih se mu pred nesrečo ni niti sanjalo.

Enako lahko rečem za Augusta, ki mora že zgodaj v otroštvu prestati številne operacije in se vedno znova soočati, kako težko ljudje zamenjajo perspektivo in se obnašajo spoštljivo do tega, ki je zgolj drugačen.

Kljub vsemu to ne zmanjša vrednosti spoznanja, da lahko človek zamenja perspektivo in odkrije, da je zmožen za stvari, za katere ni niti verjel, da obstajajo, da ima v sebi neznane zmožnosti, za katere ne ve, da jih ima, da je torej zmožen tudi za nove ideje, nove simbole, da jih je zmožen ustvarjati, da mu nikakor ni treba čakati nanje.

Ne mislim torej le na to, da se človek lahko drugače obnaša, da zamenja kako navado, da spremeni pogled na svet. Mislim zlasti na kreativnost, proizvodnjo novih idej.

Drugače rečeno: mislim na poseben status, ki ga ima v človeških življenjih to, kar imenujemo nemogoče. Nekaj imamo zato za nemogoče, imenujemo ga nemogoče, pa vendar lahko razmišljamo, ali je mogoče.

Vsakdanje izkušnje, predstavljene v filmih, ki sem si ju ogledal, dobijo tako filozofsko podporo, perspektive drugačnosti pa postanejo izdelki ljudi, ki zmorejo drugačnost tudi v dejanjih, ne le ve besedah.