Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 17. januar 2018

To smo mi

Dr. Dušan Rutar
Danes bom mladim pripovedoval o čuječnosti, sočutju, etiki in kulturni inteligenci; nisem rekel, da bom predaval, saj bolj kot v predavanja verjamem v pripovedovanje zgodb. Skušal jim bom razložiti, kaj zajema beseda sočutje in kako pomembno je negovati, kultivirati sočutje – na primer v šoli ali doma, na ulici ali kjerkoli. Naslonil se bom na dela, ki jih je spisala ameriška filozofinja Martha Nussbaum in pokazala, da je sočutje povezano s tremi oblikami prepričanja ljudi:

  1. prepričanje, da je trpljenje drugega resnično, ne pa trivialno;
  2. prepričanje, da si trpljenja ni povzročil sam;
  3. prepričanje, da je drugi človek zelo podoben meni.
Poleg prepričanj potrebujemo za sočutno odzivanje na trpljenje drugega še sposobnosti in zmožnosti, ki so bistveno drugačne od egoističnega interesa zase, ki ga sicer spodbuja življenje v kapitalizmu:

  1. sposobnost prepoznavanja trpljenja;
  2. sposobnost, da ga začutimo;
  3. zmožnost, da se odzovemo nanj.

Kdo sicer poreče, da so ljudje nenehno v spopadih drug z drugim, da se ves čas bojujejo in da preživijo samo najmočnejši, toda sam ne verjamem, da mislijo resno in da zares verjamejo, kar govorijo.

Na laž jih postavlja že evolucija, ki je skozi tisočletja poskrbela, če smem tako reči, za izjemno močne povezave med kompleksnostjo človeških možganov in skrbjo za dojenčke, ki brez dolgotrajne nege, zaščite in ukvarjanja z njim, za kar poskrbijo starši in širše občestvo, nikdar ne more preživeti.

V luči zapisanega spremljam televizijsko serijo This is Us (Dan Fogelman, 2016 – ), nagrajeno z zlatim globusom. Spremljam jo, ker nam ponuja izvrstno razmišljanje o življenju posameznikov, ki se vedno znova spopadajo z vsakdanjimi problemi, s katerimi se srečujejo, ti pa so prikazani na prav poseben način.

Osnovna ideja je morda tale: včasih mora človek v življenju potisniti drugega človeka, da naredi korak naprej, in včasih se življenje zaradi takega koraka bistveno spremeni. Ne zaradi tega, ker bi bil človek v terapiji, temveč zato, ker je samo življenje narejeno na način, da se to lahko zgodi tudi brez terapije. Povsem jasno nam je, da nihče ni popoln, toda kdaj pa kdaj naletimo na človeško gesto, ki je skoraj popolna. Takrat nas potisne daleč, zelo daleč naprej in lahko se zgodi, da se ustrašimo in hočemo nazaj, na varno, pa čeprav vemo, da bomo tam životarili do konca življenja.

Življenje je včasih težko, toda obstajajo ljudje, ki nas dvigujejo že s svojo bližino, celo če ne naredijo ničesar. In obstajajo umetniški izdelki, ki potrjujejo življenje v njegovi nenavadni skrivnostnosti in kaotični nepredvidljivosti – sem sodijo tudi take serije, kot je ta, ki jo gledam z velikim zanimanjem.

Potem se trudimo, da bi kaj izboljšali, premaknili, preobrnili, spremenili. Morda je pri tem daleč najpomembnejše, da smo skupaj, da smo povezani, da ni nihče izključen niti tedaj, ko se komu zdi, da je čuden ali drugačen.

This is Us je dejansko serija o čuječnosti, sočutju, empatiji in skrbi za drugega človeka.

Kar imamo lahko ljudje med seboj, lahko ustvarimo na dva bistveno različna načina. Lahko smo iskreni in pošteni, kolikor je to v naših močeh, lahko pa skušamo manipulirati, se sprenevedati in blefirati.

Moj užitek v seriji This is Us je predvsem v tem, da me vedno znova zadene v živo in me sesuje od znotraj. Za to sem ji iz srca hvaležen.

Mladim bom povedal še tole. Sočutje pomeni natanko to, da človek čuti na svoji koži, da:

  1. o nekdo skrbi zanj;
  2. o da ga opazi;
  3. o da ga prepozna;
  4. o in da ni sam.

Srečen je, kdor vse to doživlja iz dneva v dan in skrbi za drugega človeka, kot si želi, da bi on skrbel zanj.