Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 22. januar 2018

Zgodbe z neznanimi strukturami

Dr. Dušan Rutar
Psihološko raziskovanje tega, kar imajo ljudje med seboj, ni vselej lahko in preprosto. Raziskovanje je tâko tedaj, ko raziskujemo delovanje enostavnih, linearnih sistemov, strojev ali naprav na primer, človek pa je daleč preveč zapleten, da bi ga lahko primerjali z njimi. Kaj šele nastane, ko imamo pred seboj dva človeka, in kaj tedaj, ko jih je deset ali tisoč! Poudariti pa želim nekaj drugega. Raziskovanje človeškega je namreč lahko tudi trn v peti ljudi, ki takega raziskovanja preprosto ne želijo in ne prenesejo. Ni namreč res, da si vsi ljudje želijo slišati resnico tega, kar imajo med seboj. Daleč od tega. Komaj čakam na začetek serije z naslovom The Alienist, ki se prične 22. januarja letos, kar je natanko danes. Zakaj jo nestrpno pričakujem?Ker se zavedam pomena znanstvene revolucije, ki se dogaja že nekaj let, in sicer na področju razumevanja človekovih čustev.

Večina ljudi je še vedno prepričanih, da so čustva naravni, samodejni in celo univerzalni odzivi na dogajanja v svetu. Resnica o čustvih pa je bistveno drugačna.

Čustva sploh niso spontani, refleksni odzivi ljudi na svet, kajti človek jih konstruira, oblikuje, ustvarja, spreminja in preoblikuje. Možgane imamo v glavi predvsem zato, da ustvarjajo pomene, šele potem sledijo odzivi, geste, dejanja, aktivnosti. Nikoli se ne odzivamo neposredno na objektivni svet tam zunaj. In ko govorimo o čustvih, ni nič drugače.

Klasični pogled na čustva je preveč preprost: nekaj v svetu izzove človekove čustvene odzive. Kot da obstajajo pristna naravna čustva, ki čakajo na sprostitev. Nekateri ljudje naj bi imeli zaradi takega odzivanja težave, spet drugi ne; taka je domneva. Zadeva je, kot rečeno, precej drugačna.

In ko rečem, da je drugačna, mislim najprej na to, da se ljudje naučimo čustvovati, potem pa tudi na to, da je naše učenje zavezano trem trendom, ki sicer delujejo v svetu neodvisno od nas.

Prvič. Obstajajo trendi, ki so pomembni in nepredvidljivi; znani so pod imenom kritične negotovosti. To so najpomembnejši trendi v življenju vsakega človeka. Drugič. Obstajajo trendi, ki so pomembni in predvidljivi. Tretjič. Obstajajo nepomembni trendi, s katerimi se niti nima smisla ukvarjati.

Učenje nam zaradi trendov, na katere se naslanja, pomaga do vpogleda, da:

1. se pogoji, pod katerimi imamo ljudje nekaj med seboj, spreminjajo;

2. prihodnost ni nikoli povsem taka, kot pričakujemo.


Sedaj pa k omenjeni seriji. Njena osnovna ideja je nadvse privlačna. Izhaja namreč iz razmisleka o tem, kar imajo ljudje radi in kar navadno pričakujejo. Pričakujejo zlasti predvidljive zgodbe z znano strukturo. Kako pa je potem z zgodbami, ki nimajo znane strukture ali pa je ta nepredvidljiva? Ljudje se jim praviloma skušajo izogniti.

Zgodbe z neznanimi strukturami so torej izziv za ljudi. Kakšen izziv? Izziv za učenje vpogleda, da je prihodnost vselej drugačna, kot želimo in načrtujemo – in da je to dobro.

Ideja vključevanja ljudi s posebnimi potrebami v družbena okolja je zato začetek zgodbe z neznanimi strukturami, saj bi se občestveno življenje, če bi jo izpeljali v luči družbene pravičnosti, nepredvidljivo spremenilo. Na bolje, da ne bo nesporazuma.