Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 1. januar 2018

Življenje brez duše?

Dr. Dušan Rutar
Obstajata filmska citata, ki me že dolgo navdušujeta in se me globoko, intimno dotikata. Prvi je iz filma Mary Poppins (Robert Stevenson, 1964): ko ne veste, da me potrebujete, pridem med vas; ko mislite, da me potrebujete in želite, da ostanem, odidem. Drugi je iz filma Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017): I wanna be real for you. Navdušuje me oboje: kdo to izreče in komu; dejstvo, da sploh izreče.
Med prazniki sem si najprej ogledal drugi film; prvega si še bom – med naslednjimi prazniki. In nisem bil razočaran. Prav nasprotno: bil sem navdušen. To je namreč eden redkih filmov, ki se zna pogovarjati s svojim predhodnikom. Ki torej ne ponavlja za njim, ki ne stavi na klišeje, da bi na hitro zaslužil, temveč razmišlja v najboljšem pomenu besede. Drugače rečeno: film je filozofska razprava o človeški naravi par excellence. Niti približno ni množica podob, za katere stereotipno zatrjujejo, da povedo več kot tisoč besed, temveč je argument v pristnem pomenu besede; isto velja za glasbo, ki sta jo spisala Benjamin Wallfisch in Hans Zimmer.

Kakšen argument torej?

Stari Grki ponujajo odgovor: argument za resnico, ki velja za vsakogar. Ali kot pravi Alain Badiou: nihče ni specialist za resnico.

Torej lahko vsakdo razpravlja o njej. Toda ne po načelu vsakdo ima svojo resnico, saj je ta ena sama, temveč po načelu mogoče je razpravljati, če imaš argumente.

O čem razpravlja Blade Runner 2049?

O človeški naravi, kot rečeno. Natančneje: o zmožnosti človeških bitij za kreativnost, nove ideje in nove zgodbe, nove cilje in nove namene. In o tem, da je za vse to včasih treba oditi daleč v preteklost, ki je naložena v arhivih, brskati po njih in za nazaj spreminjati spomine, kot bi rekel Freud.

To ni mogoče, slišimo v filmu, ko ugotovijo, da je replikant Rachel pred tremi desetletji rodila otroka. Na Zemlji morajo obstajati meje, zidovi; če se porušijo, sledi klanje, sledi nasilje, še slišimo reči K-jevo šefico, poročnico Joshi (Robin Wright). Kar si videl, se ni zgodilo, šefovsko poudari v prepričanju, da jo bo replikant K ubogal.

Seveda, mirno odvrne K (Ryan Gosling). Moje delo je vzdrževanje reda, doda Joshi, toda K že razmišlja bistveno drugače in je nekje drugje, nekje, kamor Joshi preprosto ne more.

Prav zato ima K problem. Še nikoli ni upokojil nikogar, ki se je rodil. Kdor se rodi, ima dušo, reče, kar pomeni, da je replikanti nimajo, saj jih izdelujejo v tovarni. A Joshi zavrne K-ja, ki je očitno replikant: ti nimaš duše, toda kljub temu ti je čisto v redu živeti.

Življenje brez duše?

Še preden ugotovimo, kdo smo, se že bojimo, da bomo to nekaj izgubili. Tudi to je filmska izjava, ob rojstvu novega modela jo izgovori Niander Wallace (Jared Leto), in je odmev že klasičnega psihoanalitičnega spoznanja o temeljni zagati slehernega človeškega bitja, ki ga tako odlično ponazarja vprašanje kdo sploh sem. Film razmišlja o njem na način, nad katerim bi bil navdušen tudi Lacan.

Prvi uvodoma omenjeni film si bom tako šele ogledal. In že sedaj upam, da bo na ravni tega, kar stori s svojim predhodnikom Blade Runner 2049.

Čez približno leto dni bomo tako lahko vnovič gledali Mary Poppins, kajti na sporedu bo film z naslovom Mary Poppins Returns (Rob Marshall, 2018).

Slavna in zelo nenavadna vzgojiteljica otrok se bo torej vrnila. Vrnila se bo z velikansko čarobno torbo, da bi družina z njeno pomočjo odkrila čarovnijo, magične sposobnosti, ki jih imajo njeni člani, a tega ne vedo. In zakaj potrebujejo Mary? Ker ne vedo, kaj naj storijo, da bi bilo to, kar imajo lahko med seboj, bolj čarobno. Čarovnijo potrebujejo, čeprav lahko živijo tudi brez nje.

Enako je z nami in podobno je z replikanti, ki živijo brez duše. Lahko zadovoljujemo najrazličnejše potrebe, saj je tamle zunaj na svobodnih trgih dovolj dobrin, do katerih imamo dostop, ker smo privilegirani, toda noben trg na tem svetu ne ponuja čarovnije, kakršno zastopa Mary. Ali drugače rečeno: Mary jamči za vnovično odkrivanje radosti življenja in tistega nenavadnega nekaj, za kar ljudje pogosto rečejo, da jim primanjkuje celo tedaj, ko imajo sicer na voljo vse druge dobrine tega kapitalizma.

Mislim na dušo, ki je ni mogoče izdelati v tovarni in poslati na svobodni trg. Na to, kar reče K-ju Joi (Ana de Armas): vselej sem ti govorila, da si nekaj posebnega, da si rojen, ne izdelan. KD6 – 3.7 ima zato ime, kot ga imajo človeška bitja: Joe. V svetu brez duše je to zelo nevarno.


Slika: Podoba besede (foto: Dušan Rutar)