Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 28. februar 2018

Kjer je pot, je zagotovo tudi volja

Dr. Dušan Rutar
Medtem ko ljudje v občestvu drug od drugega tako rekoč spontano pričakujejo, da bodo povprečni in normalni, da ne bodo preveč izstopali, da bodo končno uspeli in bodo pri tem še vedno normalni, se dogajajo nad njihovimi glavami in za njihovimi hrbti še druge reči, o katerih vedo malo ali pa o njih celo ne vedo ničesar in jih, prav zato, ne morejo misliti, čeprav bi bilo dobro, da bi jih, saj so tudi družbena bitja, ne zgolj psihološka, kot so navadno in prav tako spontano prepričani. Dogaja se namreč tole. V občestvu prevladujejo vedno iste in enake pripovedi o naravi realnosti, mainstream mediji dnevno oskrbujejo potrošnike z žargonom in novorekom, vlade pa obvladuje mednarodni kapital gigantskih razsežnosti, ki si jih navadni smrtniki ne morejo predstavljati niti v sanjah. Zaradi vsega tega nenehno poteka tudi izključevanje, ki je obenem nepravični učinek dveh družbenih procesov, o katerih razmišljam danes.

torek, 27. februar 2018

Zvečer več kot zjutraj

Dr. Dušan Rutar
Jutri grem na predavanje, ki ga bo imel v Ljubljani ugledni britanski profesor angleške književnosti Terry Eagleton. Pred časom sem poslušal njegovo predavanje o ateizmu, o čemer nameravam spregovoriti v tem zapisu, saj se mi zdi tema zelo pomembna za življenje v času, v katerem smo se znašli.

ponedeljek, 26. februar 2018

Nevidnost zaradi molka

Dr. Dušan Rutar
Snežilo je ves dan, zato sem imel veliko časa. Zvečer je bil na vrsti film, na katerega sem se pripravljal že nekaj dni: Mudbound (Dee Rees, 2017). Vedel sem, da dobro razmišlja o življenju in smrti, o vojni in ljubezni, o družbenem življenju po drugi svetovni vojni na jugu ZDA, v Misisipiju, kjer je vsako resno razpravljanje o tem, kar imajo med seboj belci in temnopolti tako rekoč nujno ujeto v rasistične klišeje, logiko izkoriščanja delavcev, represije teh, ki imajo napačno barvo kože, in nemožnost, da bi prišli do kakršnega koli konsenza. Že vnaprej smo zato lahko prepričani, da temnopolta družina na jugu ZDA v času druge svetovne vojne in takoj po njej nima prav dosti možnosti, da je ne bi nadlegovali in skušali izključiti. Vse to se tudi zares zgodi, zato na koncu odide, vendar nič ni tako, kot je videti, kar je zares dobro; to je izvrsten film.

nedelja, 25. februar 2018

Tiranija normalnosti in povprečij – 4.

Dr. Dušan Rutar
Če natančno pomislimo, zlahka ugotovimo, da v realnosti ne obstaja niti en sam mehanizem ali princip, zaradi katerega bi se morali ljudje truditi biti povprečni ali normalni. Zato pa najdemo dovolj argumentov za zagovor posameznikove izvirnosti in drugačnosti, neponovljivosti in ustvarjalnosti. Niti dva človeka v celotni zgodovini človeštva ne moreta živeti na enak način in ne moreta biti povprečna, pa če si obojega še tako želita. Vsak človek je kot kompleksni multidimenzionalni odprti sistem lahko samo drugačen od vsakega drugega človeka. Tega dejstva bi se moral veseliti, k temu bi morali starši spodbujati svoje otroke že v zibelki, a jih pogosto ne.

sobota, 24. februar 2018

Tiranija normalnosti in povprečij – 3.

Dr. Dušan Rutar
Načelo poti nam pove, da ne obstaja ena sama univerzalna pot skozi življenje, da ne obstajajo univerzalne faze, skozi katere naj bi šlo človeško bitje od rojstva do smrti, da ne obstaja normalno življenje. Obstajajo različne poti, po katerih se človek uči, raste in dosega cilje, ki si jih zastavlja; pomembno je, da so zares njegovi, ne od koga drugega.

četrtek, 22. februar 2018

Tiranija normalnosti in povprečij – 2.

Dr. Dušan Rutar
Končno smo dojeli, da je vsak človek originalen in neponovljiv, kar obenem pomeni, da ne obstaja en sam način, kako postati dober, učinkovit ali ustvarjalen. V najnaprednejših podjetjih zato že nekaj časa sprejemajo kandidate za delovna mesta na nov, izviren način: ne zanima nas, kaj ste počeli doslej, česa ste se naučili, želimo le, da ste dobri in da svoje zmožnosti uveljavite v dobro vseh nas. Ne zanima nas torej, ali ste povprečni ali ne, ali ste normalni ali niste, ali ste dosegli toliko in toliko točk na teh in teh standardiziranih testih. Zanima nas, kako dobro znate izkoristiti svoje potenciale, svoje talente, to, v čemer ste zares dobri. In zlasti nas ne zanima, ali se znate prilagoditi imaginarnim kriterijem povprečnosti ali normalnosti. Želimo, da ravno ne želite postati povprečni ali normalni. Pričakujemo, da boste ustvarjalni, neponovljivi in originalni, ker to tako ali tako ste. Upajte si torej biti, kar ste.

sreda, 21. februar 2018

O krivdi

Jan Adlešič
Kolikor najsiže sem se poskušal izogniti delanju neumestne primere, nisem mogel kaj, da ne bi z njo začel. Takole gre: moje življenje se je odvilo kot v povesti H. P. Lovecrafta. Kajti ko komuniciraš preko interneta s takšno sorto ljudi, ki se je ne da najti drugje, se glede primer ne moreš sklicevati na sv. pismo ali pa na akademike ali karsižebodi drugega, temveč samo in zgolj na omenjenega pisca. Slednji je umetniški učinek dosegel s premestitvijo junaka tekom zgodbe v poprej skrito resničnost nezanikljivih kozmičnih pravil, ki pa so že s svojim samim grozljivim bistvom uničile junakovo sposobnost za delovanje znotraj njih. Pa pustimo ob strani, da imajo te pogrošne zgodbe iz tridesetih let poredne politične konotacije, ki so sicer tudi razlog, da so se na angleško govorečem internetu tako uveljavile.

Tiranija normalnosti in povprečij – 1.

Dr. Dušan Rutar
Ljudje tako močno verjamejo v normalnosti in povprečja, da imajo številni od njih nenehno težave, ker bodisi želijo biti normalni bodisi verjamejo, da so taki. Ne vedo, da so normalnosti in povprečja zgolj fikcije, zaradi katerih Todd Rose, avtor izvrstne knjige z naslovom The End of Average (HarperOne, 2016) upravičeno govori o tiraniji povprečij. In poudarja: danes večina šol, podjetij, ustanov in institucij verjame v realnost Norme. Zares je osupljivo, kako vztraja tiranija povprečij, namesto da bi ljudje presojali po tem, kar dejansko so: neponovljivi posamezniki. A tudi ti podlegajo tiraniji in se nenehno primerjajo med seboj ali pa vsak sebe primerja z neobstoječimi ideali, Normami, normalnostjo, povprečji in drugimi fikcijami. Zaradi tiranije povprečij imajo kajpak probleme, imajo veliko problemov, ki jih ne bi bilo treba imeti.

ponedeljek, 19. februar 2018

Mreže namesto piramid

Dr. Dušan Rutar
Na začetku življenja vsakega človeka je univerzalna in brezčasna ideja enakosti. Dokler živimo v hierarhično urejenih občestvih, je to res zgolj ideja, ki jo ljudje poznajo ali pa je tudi ne – v vsakem primeru je nepomembna. Seveda pa se zadeve lahko tudi spremenijo. V vsakdanjem končnem življenju jo lahko uresničuje le to, kar imenujejo Stari demos. Demos tvorijo ljudje, ki so spodaj in nimajo moči. Lahko so živo zainteresirani za idejo enakosti, izhajajoč iz lastnih izkušenj družbene podrejenosti in nepravičnosti. Potem se začnejo vesti drugače. Skupaj, ne vsak zase, kot kolektivni politični subjekt, na temelju ideje o enakosti čisto vsakega človeka kot simbolnega bitja. Ali kot pravi prav tako stara misel: potrebujemo mreže, ne piramid. Foucault pa bi dodal: vselej obstajajo dobri razlogi, da se človek upira hierarhijam, nemoči, izkoriščanju in prevladam. Drugo ime za to je: etična dejanja. Temeljijo na medsebojnem zaupanju in delitvi.

petek, 16. februar 2018

Intenzivno resnično življenje

Dr. Dušan Rutar
Prvi film, ki sem si ga ogledal te dni z velikim zanimanjem, ima naslov Socrate (Roberto Rossellini, 1971), drugi, za katerega sem vedel že vnaprej, da bom v njem neizmerno užival, pa Loving Vincent (Dorota Kobiela, Hugh Welchman, 2017); resnično: v dveh zaporednih dneh sem si ga ogledal dvakrat. Imata nekaj skupnega. O tem želim razmišljati v nadaljevanju, ker je dobro; dobro je razmišljati in dobro je to, kar je filmoma skupnega.

četrtek, 15. februar 2018

Prelomno presenečenje

Dr. Dušan Rutar
Morda je najpomembnejša ideja v življenju ljudi tale: prepoznavanje posameznikov kot enakih in dejanja, ki sledijo takemu prepoznavanju. Kakšna dejanja sledijo? Dostopanje do vsega, kar omogoča oblikovanje življenja, da je vse bolj smiselno in polno pomena (meaningful). Nasprotno od tega je življenje v pasivnem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj dobrega, da bo nekdo nekomu izpolnil kako željo ali zadovoljil potrebo.

sreda, 14. februar 2018

Kot bi ugasnil luč

Dr. Dušan Rutar
Obstaja posebna izkušnja, o kateri včasih poročajo ljudje. Izraža jo besedna zveza kot bi ugasnil luč. Takrat se zavest zelo zoži ali celo izgine, človek pa se znajde v breznu. A navsezadnje se taka izkušnja ponovi vsak večer. Vprašanje zavesti, ki se nato naslednje jutro kar pojavi, je eno najtežavnejših vprašanj sodobne znanosti in filozofije, zelo pomembno pa je tudi za razumevanje tega, kar imamo ljudje med seboj, saj bi včasih radi razširili zavest, jo razsvetlili ali preoblikovali, zlasti pa je pomembno, ker obstajajo tudi izrazi ozka zavest, zožena zavest, omejena zavest. Zakaj so te misli pomembne?

torek, 13. februar 2018

Kratka potovanja k ljudem

Dr. Dušan Rutar
Napisal bom novo knjigo. K tej odločitvi me je privedla misel, s katero se ukvarjam že vse življenje. Po eni strani je preprosta, po drugi pa precej zahtevna za razmišljanje. Naj jo zapišem. Ko se odločimo, da napišemo knjigo ali izvedemo predavanje, se pogovarjamo in skušamo nekaj povedati, se lahko zgodi dvoje: inkarniranje nove misli, navzočnost novih konceptov. Ne le idej, besed in pojmov, temveč konceptov kot multiplicitet. V nadaljevanju bom skušal pojasniti, kaj to pomeni. Še prej pa bom razložil, zakaj še sem se odločil napisati knjigo.

sobota, 10. februar 2018

Kdor ne je, naj ne dela

Dr. Dušan Rutar
Star pregovor pravi, in kak politik ga ob priložnosti potegne iz rokava kot priročno sredstvo za nagovarjanje volivcev, saj želi biti še naprej politik, da je čisto prav, če ljudje, ki ne delajo, tudi ne jedo. Pregovor je verjetno sprejel že v otroštvu, ker je na prvi pogled zanimiv in poučen, poleg tega pa gre tudi zlahka v uho, vendar ni nujno, da ga je kasneje tudi dobro premislil.

petek, 09. februar 2018

Glede krivde, jeze in obče dobrega

Dr. Dušan Rutar
Film, nominiran za sedem oskarjev, ima naslov Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Martin McDonagh, 2017). Navdušil me je na več načinov. Najprej me je navdušila Frances McDormand kot Mildred, neverjetno odločna in samozavestna žalujoča mati, katere hčer so brutalno posilili in ubili pred letom dni. V nekem trenutku se odloči naročiti velikanske plakate, na katerih so trije preprosti napisi na rdeči površini. Plakati so sicer podobe, na njih pa so besede; vse skupaj so perceptivne podobe, kot jih že sicer ustvarjajo naši možgani. Potem me je navdušil šerif Willoughby (Woody Harrelson), za rakom umirajoči pošteni mož postave, ki z raziskovanjem zločina ne napreduje nikamor. Navdušilo me je tudi dejstvo, da je v filmu množica kadrov in sekvenc, ki so tako dobri, da bom razmišljal o njih še in še. Na primer o tisti sekvenci, ko Mildred mirno sporoči duhovniku, ko ji skuša pridigati o krivdi (culpability), da si lahko pridigo kar prihrani, ker zastopa organizacijo, ki stoletja dolgo zatiska oči pred lastnimi zlorabami otrok. Ali pa o tisti, ko se pred enim izmed treh plakatov nenadoma sooči s srno in se začne pogovarjati z njo: morda Bog ne obstaja, morda je svet povsem prazen in morda je čisto vseeno, kaj ljudje storijo drug drugemu.

sreda, 07. februar 2018

Oblike nepravičnosti

Dr. Dušan Rutar
Še enkrat bi se rad navezal na film The Square (Ruben Östlund, 2017). V njem spremljamo precej dolgo sekvenco, ko zbrane goste pri večerji preseneti napadalnega šimpanza oponašajoči Oleg (Terry Notary), zbrani gospodje in zbrane gospe pa skoraj v neskončnost molče prenašajo njegovo napadalnost, ne da bi se kdo premaknil ali ga skušal ustaviti, sekvenco torej, ki nam da misliti, saj je izjemno mučna in na koncu imamo občutek, da so gostje pripravljeni prenašati povsem neracionalno napadalnost do klavrnega konca. Ta sekvenca je ena od več sekvenc, ki dajejo močan pečat temu izvrstnemu filmu, ki je obenem tudi študija družbenega življenja ljudi v postmodernem času, v katerem imajo ljudje vedno znova tesnoben občutek, da lahko vsakdo dela, kar hoče.

torek, 06. februar 2018

Razvijanje nevihte

Dr. Dušan Rutar
Spopadanje s silami, ki vzdržujejo družbeno nepravičnost, brez solidarnosti in močne medsebojne povezanosti najrazličnejših ljudi bi lahko primerjali z bojem z rakastimi celicami brez T celic.

ponedeljek, 05. februar 2018

Prebujenje

DR. Dušan Rutar
Obstajajo ideje, ki jih je vredno širiti, in obstajajo ideje, ki tega ne zaslužijo. Širijo se kajpak ene in druge, toda kljub temu je dobro znati filtrirati jih, da ne slišimo preveč drugih in da širimo več prvih. Rad bi širil idejo, kot je predstavljena spodaj. Zakaj je to pomembno?

petek, 02. februar 2018

Projekt Florida

Dr. Dušan Rutar
Naslov filma je The Florida Project (Sean Baker, 2017). Narejen je na zelo poseben način, ki ga številni ljudje niso vajeni; to velja zlasti za gledalce stereotipno dinamičnih hollywoodskih uspešnic, za katere se že vnaprej ve, da bodo uspešne. V resnici gledamo netipično filmsko mojstrovino, narejeno onkraj klišejev in stereotipov, ki je spretno stkana iz povsem vsakdanjih prizorov iz življenja navadnih ljudi, otrok in odraslih, ki skušajo preživeti v okolju, za katerega lahko rečemo, da je čisto normalno, pa vendar nam film zelo natančno vedno znova pokaže, kako zelo naporno je živeti v njem, saj so protagonisti dobesedno ves čas v stresu, ker nimajo denarja za preživetje in so prisiljeni jemati, kjer je le mogoče, ali pa so pripeti na poceni izdelke za zabavo, da bi užili vsaj nekoliko zadovoljstva in morda celo ujeli trenutek sicer izmuzljive, a v kapitalizmu nenehno obljubljane sreče.

četrtek, 01. februar 2018

Draga moja

Petra Greiner
sedem let je doba, ki na človeški koži pusti sledove viharjev, ki so pustošili po vsakdanu. Obdobje, ko si iz mojega zakrknjenega srca zamesila pravo pravcato gmoto in vanj z žarečim soncem, ki gori v tebi, prižgala plamen tudi tam. To je čas, ko sem sprva želela od tebe zbežati daleč proč, danes tvoj očka pravi, da te cartam in negujem, kot bi bila edinka. Obe veva, da mi je prisotnost tvoje sestre v prvih mesecih pomagala, da sem se vsak dan posebej dvignila s postelje in stopila plaho v dan. Medtem pa je tvoj brat, na vse moje rane posipal puhast prah večnega miru in me spet obudil v materinstvo. Priznajva si, da brez najinega visokega, črnega moškega, ne bi živeli tako polno in brbončic razvajajoče.