Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

petek, 09. februar 2018

Glede krivde, jeze in obče dobrega

Dr. Dušan Rutar
Film, nominiran za sedem oskarjev, ima naslov Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (Martin McDonagh, 2017). Navdušil me je na več načinov. Najprej me je navdušila Frances McDormand kot Mildred, neverjetno odločna in samozavestna žalujoča mati, katere hčer so brutalno posilili in ubili pred letom dni. V nekem trenutku se odloči naročiti velikanske plakate, na katerih so trije preprosti napisi na rdeči površini. Plakati so sicer podobe, na njih pa so besede; vse skupaj so perceptivne podobe, kot jih že sicer ustvarjajo naši možgani. Potem me je navdušil šerif Willoughby (Woody Harrelson), za rakom umirajoči pošteni mož postave, ki z raziskovanjem zločina ne napreduje nikamor. Navdušilo me je tudi dejstvo, da je v filmu množica kadrov in sekvenc, ki so tako dobri, da bom razmišljal o njih še in še. Na primer o tisti sekvenci, ko Mildred mirno sporoči duhovniku, ko ji skuša pridigati o krivdi (culpability), da si lahko pridigo kar prihrani, ker zastopa organizacijo, ki stoletja dolgo zatiska oči pred lastnimi zlorabami otrok. Ali pa o tisti, ko se pred enim izmed treh plakatov nenadoma sooči s srno in se začne pogovarjati z njo: morda Bog ne obstaja, morda je svet povsem prazen in morda je čisto vseeno, kaj ljudje storijo drug drugemu. Mildred je jezna in se je zmožna spopasti z vsemi someščani; Dixon (Sam Rockwell), še en policist, se strinja z njo, da so plakati vojna napoved. Živi sam z materjo, ima celo množico težav, toda v odločilnem trenutku potegne nekaj potez, ki me sezujejo. Na koncu se peljeta z Mildred v Idaho in nas pustita same, da razmislimo o tem, kar smo videli in slišali, začutili in doživeli, zlasti pa o rdeči niti filma: jeza rojeva samo še več jeze.

Filmi seveda niso samo podobe in besede. So tudi glasba, so občutki, afekti in čustva, je prostor, ki ga oblikuje snemalec, je ozračje, ki ga ustvarijo igralci z igro. Vse skupaj je v tem filmu tako prepričljivo, da je prepričljivejši od večine dogodkov iz našega vsakdanjega realnega življenja, moj privilegij pa je, da sem ga gledal v zaporedju, ki ga tvorijo drugi filmi, o katerih sem že pisal ali pa še bom: Lady Bird; The Shape of Water; Darkest Hour; I, Tonya; Call Me by Your Name; The Post.

Privilegij je pomemben, ker živimo v svetu, v katerem je vse boj jasno, da vitka država nima interesa, da bi skrbela za državljane, saj ima zlasti interes, da skrbi za kapital, medtem ko naj bi se posamezniki drug za drugim spreminjali oziroma preobražali v podjetnike in menedžerje lastnih življenj.

Mildred se odloči, da bo nekaj naredila, ker se ji zdi, da uradne državne ustanove ne naredijo dovolj, toda izkaže se, da so zadeve bolj zapletene, kot se sprva zdi.

Psihološke razsežnosti posameznikov, njihovih medsebojnih odnosov in usod tako dopolnjuje družbenokritična misel. Posameznim ljudem se morda res zdi, da država zanje ne stori dovolj, toda sodobna neoliberalna kultura ne pomeni, da ni več obče dobrega.

Obrat je tale: neoliberalna kultura je preoblikovala obče dobro tako, da je dobro za biznis, prek njega pa naj bi bilo dobro tudi za posameznike.

Saj tudi zares je – za nekatere.

To pa še ne pomeni, da se ljudje ne morejo prepoznati med seboj, ugotoviti, da so enaki v svoji različnosti, ranljivosti in hendikepiranosti, se otresti neproduktivne jeze in se solidarno zavzeti za novo življenje.