Jan Adlešič
Kolikor najsiže sem se poskušal izogniti delanju neumestne primere, nisem mogel kaj, da ne bi z njo začel. Takole gre: moje življenje se je odvilo kot v povesti H. P. Lovecrafta. Kajti ko komuniciraš preko interneta s takšno sorto ljudi, ki se je ne da najti drugje, se glede primer ne moreš sklicevati na sv. pismo ali pa na akademike ali karsižebodi drugega, temveč samo in zgolj na omenjenega pisca. Slednji je umetniški učinek dosegel s premestitvijo junaka tekom zgodbe v poprej skrito resničnost nezanikljivih kozmičnih pravil, ki pa so že s svojim samim grozljivim bistvom uničile junakovo sposobnost za delovanje znotraj njih. Pa pustimo ob strani, da imajo te pogrošne zgodbe iz tridesetih let poredne politične konotacije, ki so sicer tudi razlog, da so se na angleško govorečem internetu tako uveljavile. Predstavljajte si družbeno plast, ki nesramno cvei pod površjem stvari, kjer si ljudje zatisnejo oči glede preverljivosti fenomenov in operaterjev, ki ljudem za plačilo odkrivajo barvo avre, jim predpisujejo talismane, in ročno izdelujejo tabuje za srečo in trike pri uganjanju kljubujočih sil ali pa ljudi. Nato si predstavljajte še drugo kulturo, tudi nekoliko prikrito in nič manj prvinsko, kjer je v navadi vzeti celostno mero človeka in ga soditi brez pomislekov, s prirojenimi hibami vred, v skladu s klasičnimi vrlinami možatosti, vzdržljivosti in razsodnosti. Če se v prvem okolju vzpostavlja zaupljiv, a ne prav intimen odnos med šarlatanom in stranko, ki ne da nič na zunanji svet, se v drugem primeru vzpostavljajo rahle vezi previdnega spoštovanja med ljudmi, ki so na svoj komaj viden način navajeni plezati čez trupla lastnega stvarjenja. Kjer se v prvi instanci dela biznis z muhasto usodo in je izid malodane naključen, daritvam navkljub, se v drugi v silah narave prepoznavajo ljudje, in to seveda ne katerikoli ljudje, in se v notranjem krogu izreka vsemogoče zaobljube in prepovedi, da se le oddalji poživinjene množice. Eden teh zakramentov, ki je znan tudi širše, je junakovo potovanje, ki ga tukaj kot neizobraženi priklicujem vnemar, torej poklicanost k življenjski nalogi zaradi naravno danih talentov brez lastnega usmerjenega delovanja. In kako bolje se lotiti odkrivanja svoje poklicanosti, če ne z avro, podarjeno iz nebes, ki je po pomembnosti v duhovni hierarhiji na drugem mestu, kajne? Gotovo se tudi stara duša šteje k mitskim darovom usode!
A kot bi usoda hotela, sem kot otrok ene kulture prešel v drugo in se prelevil v pošast. Vse do danes ne morem navijati za junake zgodbe, če niso taki kot v Lovecraftu, torej brezciljneži, namenjeni v katatoničnost. A dejansko se je ponovil mit stvarjenja, kot sem ga prebral na wikipediji: v Sumeriji je skupina močnih mož in žena na visokem mestu postavila palačo, ki so ji vsi zavidali, pod pečino visokega mesta pa temačen zapor za tiste, ki so lomili zapovedi, ki so jih mogočneži postavili svojim podanikom. Prvi kraj so poimenovali raj, drugi pa pekel, in sčasoma se je pojmovanje teh dveh krajev razširilo tudi na ljudi, ki jih roka mogočnežev ni mogla doseči. Tako sem tudi jaz, s štiri in nekoliko tisoč let zamude, ugotovil, da pošast nisem postal s premikom med svetovi, temveč da sem tak že od nekdaj ter po instinktu, ki pa ga je prva od zgoraj omenjenih kultur zgolj spodbujala, kajti ni bilo na njej, da bi komu odvzela kaj drugega kot denar. Tako je menil tudi Lovecraft. Kaj torej meni kot nekristjanu pomeni greh, ki ga večino svojega življenja nisem znal pojmovati? To je nesposobnost živeti v polnosti. Zato pa se kultura padarjev za dušo tako lepo preliva v treznejše sfere družbe: ker z večino ljudi ni čisto nič narobe, tako da s pihanjem na dušo v normalnih okoliščinah zares ni storjena nobena škoda. Ni kriva bajalica, kriv sem jaz!
