Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 07. februar 2018

Oblike nepravičnosti

Dr. Dušan Rutar
Še enkrat bi se rad navezal na film The Square (Ruben Östlund, 2017). V njem spremljamo precej dolgo sekvenco, ko zbrane goste pri večerji preseneti napadalnega šimpanza oponašajoči Oleg (Terry Notary), zbrani gospodje in zbrane gospe pa skoraj v neskončnost molče prenašajo njegovo napadalnost, ne da bi se kdo premaknil ali ga skušal ustaviti, sekvenco torej, ki nam da misliti, saj je izjemno mučna in na koncu imamo občutek, da so gostje pripravljeni prenašati povsem neracionalno napadalnost do klavrnega konca. Ta sekvenca je ena od več sekvenc, ki dajejo močan pečat temu izvrstnemu filmu, ki je obenem tudi študija družbenega življenja ljudi v postmodernem času, v katerem imajo ljudje vedno znova tesnoben občutek, da lahko vsakdo dela, kar hoče. Prav zato nikakor ne bi smeli naivno verjeti, da živimo v nevtralnem svetu, podobnem naravnemu, v svetu, v katerem vladajo naravne zakonitosti, živa bitja pa se jim preprosto podrejajo in jih prenašajo. Ljudje živimo v umetno ustvarjenih svetovih, v katerih sami poskrbimo za blagostanje, pa tudi za vojne in vse drugo. Družbena pravičnost v taki perspektivi ni naravno dejstvo, še manj je danost. Je nekaj, kar je treba vselej šele ustvarjati, za kar se je treba bojevati. Zakaj je tako, zakaj ni naravno dejstvo, kot je trenutno dejstvo, da zunaj sneži, dejstvo, nad katerim nikakor nismo presenečeni, saj je začetek februarja?

V sodobnih kapitalističnih družbah moramo zaradi argumentov in razlagalnih postopkov v prid izključenih ljudi razločevati med dvema oblikama družbene nepravičnosti. Prva je družbenoekonomska, druga je simbolna oziroma kulturna. Ko razmišljamo o odprti družbi in inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, da bi razumeli, za kaj je odprta družba dobra in čemu vztraja besedna zveza ljudje s posebnimi potrebami, moramo misliti tudi na ta razloček. Tako ena kot druga oblika nepravičnosti namreč izključuje določene družbene skupine ljudi in jih potiska v neenak položaj z drugimi, ljudje s posebnimi potrebami pa prav gotovo sodijo mednje. Ne moremo ju absolutno ločiti, saj sta vselej prepleteni, kljub temu pa je dobro poznati razlike med njima, če želimo razumeti svet okoli sebe in svoj položaj v njem. Obstaja kajpak tudi možnost, da tega ne želimo. Izbira je vsekakor naša.

Nancy Fraser oriše razlike, na katere ciljam, takole. Ekonomska nepravičnost se nanaša zlasti na objektivne ekonomske strukture, ekonomske zakonitosti in strukture družbenega življenja, zaradi katerih ljudje nimajo dostopa do kapitala ali pa je ta zelo omejen. Dostopa nimajo, ker so leni ali brezbrižni, temveč ga nimajo zato, ker so strukturno omejeni; tudi razloček med psihologijo posameznikov in družbenimi sistemskimi strukturami je zelo pomemben. Kulturna nepravičnost pa se nanaša na kulturne oziroma simbolne izmenjave med ljudmi; zavezana je razlagam tega, kar imajo med seboj, in načinom, kako prepoznavajo drug drugega in se potrjujejo. Prva oblika nepravičnosti terja redistribucijo, pravi avtorica, druga pa prepoznavanje ali pripoznavanje ljudi.

Zaradi zapisanega se strinjam s tem, kar pravi Nancy Fraser, ko razmišlja skupaj z nemškim filozofom Axelom Honnethom o integriteti ljudi, o njihovem dostojanstvu, o egalitarnosti v družbenem polju. Takole teče misel: ljudje dolgujemo svojo integriteto … potrjevanju ali načinu, kako nas prepoznavajo drugi ljudje. Negativni pojmi, kot so žalitve ali poniževanje, so povezani z nespoštovanjem, z zanikanjem prepoznavanja. Take besede so značilne za vedenje, ki ni nepravično zgolj zato, ker omejuje ljudi in njihovo svobodno delovanje ali jih prizadene, temveč je nepravično predvsem zato, ker poškoduje njihovo pozitivno razumevanje sebe – razumevanje, ki je mogoče le zaradi medsebojnih odnosov.

Nekateri sodobni avtorji, med njimi je tudi Honneth, tako vztrajajo, da je temeljni koncept pravičnosti prepoznavanje oziroma pripoznavanje identitet ljudi. Dejstvo je, da delavci prenašajo težka bremena proizvodnje in distribucije dobrin, dejstvo pa je tudi, da so za to pogosto zelo slabo nagrajeni. Spoznanje, da je to res, pa seveda še ne pomeni, da bo razporeditev bremen in nagrad jutri kaj drugačna. In sama prerazporeditev bremen še ne pomeni, da bodo ljudje prepoznani in spoštovani.