Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

ponedeljek, 19. marec 2018

O grehu

Jan Adlešič
Dolgo časa nisem vedel, kaj naj bi z idejo izvirnega greha. Greh nasploh se mi je zdel kot samo še ena samovoljna iznajdba tistih, ki jim je v največji užitek ponoči z verigami priklepati najstniške roke na posteljo, človeku odrekati laično spoznavanje lastnega telesa in enako početi tudi z razumom, ki naj ga v strahu in trepetu drži drdranje formul o strahu in trepetu. Tako sem verjel in če sem kdaj naredil kaj iz načela namesto iz nagona (v kar sicer nisem prepričan), je bilo to iz žolčnega sovraštva do krščanstva. Nekakšne parodije levičarskih nazorov brez kakršnekoli intelektualnega ali moralnega izhodišča nisem privzel iz empatije do delavstva ali čaščenja človeškega napora in njegovih sadov ali celo sumničenja dobrohotnosti kapitalizma, ne, v skrajni levici sem videl edino silo, ki lahko dokončno izbriše to nepotrebno, zatiralsko krščansko moralnost, ki sem jo tako zelo črtil. Hkrati s tem sovraštvom sem gojil tudi nasilne fantazije, dolgo časa nič kaj urejene ali usmerjene in verjetno tudi zakrinkane v fantazijske scenarije, ki se niso dotikali ne mene ne mojih mnogih zatiralcev. Pač, preproste fantazije moči, verjetno odete v podobe iz video igric ter nadnaravnih grozljivk. Kajti kot v vseh pogledih podpovprečen posameznik sem se pogosto srečeval s kaznovanjem mojega neprimernega (nevednega, prepočasnega, blodnega) odzivanja na situacije, ki pa mu nisem vedel razloga. Nisem poznal razloga, niti zakaj so težavne vsakdanje izmenjave na zavarovalnici ali pa na faksu niti zakaj me ne pustijo blizu vrstniki, vsaj tisti, ki so bili najbolj zanimivi, ker so pač bili ženskega spola. Tudi ko je zazevala kakšna praznina v občevanju s prijatelji (oz. največkrat s prijatelji prijateljev), sem se nato žrl, češ kako lahko narediš takšno napako; kako to, da se takšne nezgode dogajajo ravno meni? Tega pa ja ne bi bilo težko preprečiti, če bi se večer le malo drugače obrnil, saj sem le bil dober, priden fant, kajne? Nikomur nisem nikoli storil žalega, pa še razgledan sem; tako jaz pred približno desetletjem.

Težko je določiti trenutek mojega moralnega prebujenja, deloma zato, ker so bili vsi očitki in zavrnitve tako zelo posredni, deloma pa zato, ker sem se nekega večera kar sam izločil iz človeškega rodu z dokaj javnim dejanjem, za katerega mnogi bržkone še danes ne verjamejo, da se je v vsej svoji razvratni pokvarjenosti moglo zgoditi. No, po pravici povedano, jih je bilo nekoliko, stopnjujoč se proti finalu, v katerem sem se zatolkel bolj objektivno in definitivno kot poprej. Preteklost ostaja meglena, zagotovo pa je, da sem šel skozi zelo zaseben proces žalovanja, med katerim so se dimenzije moje zatolčenosti pokazale v novi luči: ne samo, da sem iz zavisti, ki sem se je zdaj prvič zavedel, storil nekaj nezamisljivega, ki je namigovalo na ali simuliralo spolni zločin in to s skrajno nesprejemljivim, največ na pol voljnim, recimo temu, partnerjem, temveč se je mimo tega prvega vtisa razkril tudi vrednostni sistem prisotnih in širše, ki so ga ljudje, prezirljivi, skupaj še s celim svojim notranjim svetom obdržali zase. In zase so ga obdržali tudi v nadaljnje in niti besede nisem slišal, ki bi me obsojala – le v zapisih občila, kjer so delali, je bilo zdaj moč prebrati muzanja o zvereh s človeškimi obrazi in na splošno so primerjave med ljudi nižjega družbenega statusa ter živalmi za kratek čas prišle v modo v tistem mikrokozmu.

Žalujoč sem prišel do teh spoznanj: krščanska moralnost je bila tiho ukoreninjena v slehernem, še tako radikalnem srcu, pa čeprav velikokrat pod kakšnim drugim imenom; še več, na njo je pristajala večina priznanih levoradikalnih piscev. Nadalje, moja nezmožnost poistovetiti se z omenjeno moralnostjo je pomenila mojo duhovno ter duševno manjvrednost – tukaj ni šlo za junaški odpor proti nesmiselnim prepovedim, temveč za preprosto latentno kriminalnost, nemara porojeno iz biološkega kretenizma, sem zaključil, z veliko spodbude. In v tretje, moj izvirni greh, moja krivda pred dejanjem in zunaj njega, je bil in ostaja moja telesna in duševna podpovprečnost; šele preko nje sem prvič prišel do pojasnila za razredne delitve, o katerih sem v preteklosti precej slišal, a jih nikoli povsem razumel: torej delitev na puritanski, idealistični, telesno in duševno brezhibni in zato moralni srednji razred ter na mene, ki sem zver, ki se je po neki pomoti skotila v porodnišnici. Brutalnost slednjega očitka je silila k razmisleku – nasilne fantazije, male prepreke vsakdana, potlačena in zanikana strast do voajerizma in očitno tudi molestacije, vse to se je združilo v trenutku grozljivega razsvetljenja: te premnoge zle stvari, lastne samo meni, so izvirale iz nepopolnosti, neenakosti ali pa kar nepolne človeškosti, holistično tj. humanistično gledano. Vsa materinska zagotovila iz mladih let o posebnosti vsakega in enakosti vseh so se razblinila ob spoznanju, da je pravilna samo popolna konformnost, da je predstavljati sebe v pisanju (kar sem prej počel) dovoljeno samo popolnoma normalnim, ki so edini zmožni racionalnosti in s tem moralnosti, vse ostalo pa je, kot je dokazal moj primer, bolezensko. Nisem bil osebnost, bil sem samo primerek, patologija, moja izhodiščna predpostavka pa se je v svojem nemogočem debilizmu ujemala z mojimi dejanji.

Implikacije tega zadnjega spoznanja se zdijo gromozanske: še zamlada sem bral, da v železnodobnih indoevropskih družbah posamezniki s telesnimi hibami niso smeli kraljevati. Pozneje sem med drugimi latinskimi izreki, ki so svarili pred šibkimi/zlemi (kajti to se je jemalo za eno in isto) naletel na tegale: Prvo je biti brez napake. In ne samo to, egalitarne, utopične ideologije so vsebovale vsaka splošno spregledano izjemo, delitev na izbrane in neizbrane, zmožne in nezmožne: v teoriji komunizma neizbrani spadajo pod zaničevani lumpenproletariat, ki poleg nevoljnih označuje tudi ljudi, ki so iz kateregakoli razloga nesposobni dela; v krščanstvu je bil narobe razumljen eden osnovnih kredov, če lahko zaupam izjavi popularnega psihologa Petersona, ki je grški izvirnik slavnega stavka krotki pa bodo podedovali zemljo prebral kot nasilja zmožni, vendar nevoljni, pa bodo podedovali zemljo in stavek interpretiral kot opis tistih, ki so v krščanskem dojemanju na pravilni moralni poziciji. Torej: za po rojstvu okvarjenega posameznika ni predvidene rešitve, zanj ni nobenih možnih nebes in jih tudi ne more biti, saj je manj kot človek in zato tudi ne deluje kot človek, temveč kot žival. In tako sem se naučil, kaj pomeni izvirni greh, kako se nanaša name in zakaj mi ni potrebno skrbeti glede prihodnosti, saj je bila ta zame že vselej predestinirana.