Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

nedelja, 01. april 2018

Če ste tako zelo svobodni, zakaj sledite – 1. del

Dr. Dušan Rutar
Naslov tega prispevka ni cinično vprašanje, temveč je resen nastavek za razmišljanje o vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami, ki sega vsaj pet stoletij nazaj, ko je Étienne de La Boétie skoval nenavadni izraz prostovoljna podrejenost, samo razmišljanje pa je obenem prav tako resno povezano z vprašanjem, kako prispevati k odprtosti družbe, ne le k blagostanju vsakega posameznika. Tokrat bi rad na kratko komentiral predavanje z naslovom The Sociological Science Behind Social Networks and Social Influence, ki ga je imel že pred leti Nicholas Christakis, harvardski profesor medicinske sociologije, medicine in sociologije. Christakis najprej poudari, da se moramo zavedati dvojne narave zaznavanja in razumevanja življenja ljudi kot posameznikov in družbenih bitij, saj so oboje sočasno. Prav zato obstaja odgovornost vsakega posameznika za svoje vedenje, delovanje in življenje, obstaja pa tudi kolektivna odgovornost za njegovo vedenje, delovanje in življenje. Torej že na začetku preprosto ni res, da je posameznik v celoti odgovoren za svoje delovanje, da je vse v njegovih rokah, da lahko nekaj naredi, če ima voljo, če se ustrezno odloči; to je samo polovica zgodbe, včasih pa še to ni.

Ni namreč vseeno, ali živi posameznik v okolju, v katerem ima na voljo socialne mreže, dobro delujoče institucije in ustanove, infrastrukturo, ki jo sestavljajo bolnišnice, šole ali tovarne, ali pa živi nekje ne robu gozda, sam, daleč naokrog pa ni ničesar od naštetega.

Obstaja torej razlika med [družbenimi] strukturami in agensi, pravi Christakis, in tega nikakor ne bi smeli pozabiti. Po domače: obstajajo kolektivne omejitve in možnosti, ki jih imajo na voljo posamezniki, in obstajajo posameznikove izbire oziroma možnosti in omejitve, ki so samo njegove.

Še enkrat velja poudariti tole: kar vidimo, ko opazujemo posameznike, to delajo na primer psihologi, ni isto, kar vidimo, ko opazujemo lastnosti skupine ali občestva, ki mu ta posameznik pripada. Vedenja občestva ne pojasnjuje psihologija posameznikov. Kolektivi imajo torej drugačne lastnosti, kot jih imajo posamezniki.

Koristno je, če preučujemo ne le tega ali onega posameznika, temveč preučujemo tudi kolektive, občestva in njihove strukturne značilnosti, lastnosti, omejitve in vse drugo. Christakis je pravi človek za tako razmišljanje, saj je zdravnik in sociolog.

Ko se tako posvečamo otrokom in mladim ljudem s posebnimi potrebami, na primer kot zdravniki, psihologi, terapevti, vzgojitelji, vsakemu posebej in skrbno, se lahko začnemo zavedati še nečesa drugega.

Da je naše delo koristno, smiselno in etično ter da lahko skrbimo tudi za celotno občestvo, za celo populacijo ljudi. Christakis: ne zanima me le, zakaj zboli ta ali oni posameznik, zanima me tudi, zakaj zboli skupina ali celotna populacija ljudi. Kako torej lahko skrbimo za blagostanje posameznikov in za blagostanje občestev!

Vprašanje je torej na dlani: Kaj lahko naredimo, da bo manj ljudi s posebnimi potrebami izključenih, oziroma da sploh ne bo nikogar? Namesto da se ukvarjamo samo z vključevanjem vsakega posameznika v družbo, se ukvarjamo tudi s samo družbo, iz katere so domnevno izključeni. Ukvarjamo se z vzroki samega izključevanja, zlasti pa nas zanimajo kolektivni, občestveni odzivi nanje in skupno delovanje za oblikovanje odprte družbe.

Obstajajo namreč možnosti za kolektivno delovanje, ki ne pomaga samo posamezniku, temveč vpliva na družbene strukture, ki vplivajo na vse posameznike in jim pomagajo. Za uvod v nadaljevanje naj zato zapišem tole vprašanje: Kakšna mora biti družba, da sploh lahko govorimo o izključenih posameznikih, ranljivih družbenih skupinah in ljudeh, potisnjenih na rob družbenega življenja? Ker se ne izključujejo sami, jih mora izključevati nekaj, česar ne pojasni psihologija osebnosti, temveč pojasni sociologija v tesni povezanosti z ekonomijo.

Nadaljevanje sledi.