Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

sreda, 18. april 2018

Resnična zgodba

Dr. Dušan Rutar
Zgodilo se je prejšnjo sredo, 11. aprila 2018. Sredi Ljubljane. Bolj v središču glavnega mesta republike se že skoraj ne bi moglo zgoditi. Natančno: zgodilo se je na gradu. Ki je lep, urejen, čudovit kraj, prava turistična vaba. Omogoča tudi lepe razglede na lepo Ljubljano. Pa še z vzpenjačo se lahko povzpneš nanj. In navzdol tudi; dol se kajpak spustiš, povzpneš se samo gor.Na ta grad se torej odpravimo. Mladi s posebnimi potrebami, kot jih imenujejo, gibalno ovirani dijaki in mi, strokovni delavci oziroma njihovi spremljevalci. Vse se dogaja, ker deluje v projektu Socialno vključevanje otrok s posebnimi potrebami v lokalna okolja, ki ga denarno podpira Evropski socialni sklad, foto delavnica. Mladi se učijo delati dobre fotografije.

Tako delo je zahtevno, toda opravljamo ga z veseljem. Pridemo torej na grad, da bi naredili nekaj fotk. Takoj postane jasno, da ne številne lokacije razen na dvorišče tako rekoč ne moremo. No, mi, ki ne potrebujemo invalidskih vozičkov, lahko pridemo, otroci, ki jih uporabljajo, pač ne. Torej ne bo šel v grad nihče, saj smo skupaj v težavah. Smo solidarni. A to je šele uvod.

V nekem trenutku naletimo na sicer prijazno gospo in jo povprašamo, kaj vse je mogoče videti na gradu, kam vse je mogoče oditi, koliko kaj stane, če je treba kupiti vstopnice. Sprašujemo po navadnih informacijah, ki jih potrebujemo. Nič posebnega se ne dogaja. Smo kakor vsi drugi turisti in ostali obiskovalci gradu.

Ali pa tudi nismo. Sicer prijazna gospa v nekem trenutku reče dobesedno tole: invalidom ne priporočamo ogleda gradu. Zakaj ne? Ker je tam toliko ovir, ki jih ni mogoče premagati, na primer z invalidskim vozičkom, da je to smiselno reči.

Gospo bi kajpak lahko takoj povprašali po imenu in priimku, ki bi se sedaj svetil na tem mestu, vendar tega nismo storili. Ne vem, zakaj ne, toda takrat nam tako spraševanje ni prišlo na misel.

Zakaj bi se njeno ime svetilo na tem kraju? Ker bi bilo to moralno in etično prav.

Kaj bi gospa rekla, če bi imela otroka na invalidskem vozičku, pa bi njej nekaj druga sicer prijazna gospoda rekla isto? Bi se obrnila in odšla z gradu, rekoč, da tako pač je in da čisto razume upravitelje grajskih prostor, da invalidi pač ne morejo povsod?

Ne, ne verjamem, da bi to storila, ker je človeško bitje, zmožno za občutke, empatijo in čustva. Kar pomeni, da bi bila najprej ogorčena. Bila bi tudi prizadeta. In jezna in še kaj drugega. Povsem upravičeno. Živimo namreč v letu 2018, ko dobesedno nihče nima pravice nekomu reči, da nekam pač ne more, ker je invalid. In nekaj sto kilometrov severneje ali zahodneje od prestolnice Slovenije se kaj takega ne bi zgodilo.

Tako vedenje sicer imenujemo diskriminatorno. In razvite države imajo že leta dolgo zakonodajo, ki prepoveduje razlikovanje državljanov in omogoča kaznovanje vsakega diskriminatornega vedenja ali delovanja.

Brez take zakonodaje nam ostaja zgolj dobra volja in upanje, da so tamle zunaj nekateri ljudje tako prijazni in dobri, da nam gredo na roke, kot se reče.

Princip pa ostaja: vsi ljudje so za inkluzijo otrok in drugih ljudi s posebnimi potrebami, le na vsakem koraku je kakšna ovira, da inkluzija v praksi, ne le ne jeziku, kot se reče, ni mogoča.